Ko sem se postavila na prvo mesto, sem poletela

Z Renato Umek sva se slišali kar nekajkrat, preden sva se ujeli. In vedno znova sem vedela, da bo v pogovoru žuborelo od besed. Saj veste – tiste vrste ženski pogovor, ko besede kar preskakujejo, ko se vračamo nazaj, se smejimo in jokamo, vse v enem.

No, jaz sem z Renato še poletela. Vzdignila me je misel na njen izjemen posel z baloni in ob njej sem videla, da tudi sama lahko uresničim svoje sanje. Če je lahko Renata skupaj z bivšim možem z baloni ustvarila milijonski posel, se nato ločila in morala posel zgraditi popolnoma na novo v tuji državi, po dobrem letu in in pol pa ji gre tako dobro, da mora svoje strateške cilje spremeniti, ker ni pričakovala tako burne rasti … je povsem jasno, da je nepremagljiva, kajne?

Senovčanka je. Sprašujem se, kakšne ženske rastejo v naši deželi. Odločne, z močno vizijo o tem, kaj si želijo v zasebnem in poslovnem življenju, polne energije, nepremagljive. No, vsaj Rebeka in Renata sta takšni. Spoznali sta se že kot sovaščanki, hodili na isto šolo, pozneje pa sta sodelovali na različne načine. Ples jo je spremljal od malih nog vse do 19. leta, ko je spoznala sedaj že bivšega moža in so postale pomembnejše druge stvari. »A po 25 letih, kolikor sva bila skupaj, sem uvidela, da ne bi smela povsem zapustiti svojih hobijev, zanemariti družbe in pravzaprav vseh stvari, ki me veselijo … Saj je normalno, da se prioritete spremenijo, ko dobiš družino. Sin Luka je danes star 27 let, hči Nikita pa 25. Velika prijatelja sta, ločitev ju je še bolj povezala, veliko sta se pogovarjala. Luka je bil od nekdaj bolj zrel in samostojen, že pri 18. letih je odšel na študij igre v ZDA,  in je bil Nikiti, ki ji je bilo ob ločitvi zelo težko, v veliko oporo.« Brez njune podpore pri moji odločitvi vsega tega ne bi zmogla in bi definitivno obupala.

 V zakonu sem vztrajala, dokler otroka nista odrasla

»Z bivšim možem sva se ločila pred dobrimi štirimi leti. Najbolj hudo mi je bilo ravno zaradi hčerke, ki je situacijo precej težko sprejela, a v meni je prevladoval občutek, da moram tokrat, po tolikih letih,  na prvo mesto postaviti sebe. Kar nikakor ni bilo lahko, saj sem v resnici odhajala že 10 let. Pa vendar sem se zavestno  odločila, da se bom ločila, ko bodo moji otroci odrasli. Kot radi rečemo, ko bodo preskrbljeni. To je bil moj cilj. Že kot sta bila stara 11, 12 let, sem si rekla, da je konec. Pogled od zunaj bi rekel, da smo zares lepa družina, kar smo do neke mere bili. Imeli smo dobro stoječe podjetje, v katerem sem imela vodstveno funkcijo, zato izzivov ni zmanjkalo. V resnici pa sem postala močna ženska šele takrat, ko sem odšla, pa čeprav sem do tedaj živela le za to podjetje in otroka.

Ko sem vse skupaj pustila in ugotovila, da je pomembno, da sem končno zadovoljna in srečna, da sem sama odgovorna za to, kar delam, in da v resnici nisem odvisna od nikogar, takrat sem dojela, da zmorem čisto vse.

Saj sem slišala in prebrala ogromno zgodb na to temo že prej, a takrat tega ne dojameš zares, šele po ločitvi sem zares razumela njihovo sporočilo. Nekako sem vedela, da je dobro, da se na ločitev in odhod pripravim, vseeno si pa nisem mislila, da bo to tako prizadelo mojega bivšega moža, ki se je najbrž počutil tako nesrečno kot jaz in zaradi podobnih razlogov. Seveda so bili poskusi sprave, a sem sama čutila, da je moja odločitev dokončna. Po dveh desetletjih sem se preselila nazaj v stanovanje, ki je bilo v hiši mojih staršev in mi je omogočalo po eni strani samostojnost, da končno zadiham, po drugi strani pa podporo staršev, ko sem jo potrebovala. Tudi oni so namreč želeli razumeti moj odhod, saj prej seveda nismo obešali svojih družinskih zadev na veliki zvon. Sem takšna, da redko govorim o svojih težavah, takšni pogovori so rezervirani samo za moje najožje prijateljice. Zmeraj sem bila trdoživa, s fokusom na rešitev – imaš problem – najdeš rešitev in greš dalje.« 

Renata in Rebeka se poznata že od malega, saj sta sovaščanki.

Težje sem se ločila od posla, ki sva ga ustvarila z bivšim možem

»Če je odhod iz zakona potekal dokaj hitro, pa je bilo veliko počasneje z odhajanjem iz skupnega posla, saj sem bila polovična lastnica podjetja. Precejšnji izziv je bil delati v skupnem podjetju, v katerem je bivši zaposlil novo partnerko. Si lahko predstavljate, da vse skupaj nikakor ni funkcioniralo, komunikacija je postala nevzdržna. Po teh letih je prišla pandemija, ki je zame predstavljala veliko priložnost za nov začetek. Rekla bi, da je bil ravno ta čas, ki ga do tedaj nikoli nisem imela, prelomnica. Cel luksuz, da sem imela mesece za načrtovanje prodora na sosednjo Hrvaško. Na posel sem se spoznala, zaradi odličnih odnosov v tujini sem tudi vedela, da bom dobila distributerstvo brez težav. Še najtežji del so predstavljale finance, ki pa jih nisem imela, saj se z bivšim možem nikakor nisva mogla zediniti glede delitve premoženja.

On je seveda kot argument uporabil prav pandemijo.  V grobem je šlo moje razmišljanje v smeri, da odprem podjetje na Hrvaškem, kar je še zmeraj blizu mojih otrok in družine, vzamem posojilo, sproti pa rešujem še vprašanje delitve premoženja, za kar sem poiskala tudi pravno pomoč. V svoje znanje in izkušnje sem zmerom toliko zaupala, da sem vedela, da moram najti samo začetni kapital, da bom potem že zaslužila dovolj, da se bo posel razvijal.« 

Samostojna poslovna pot v tuji državi

»Hrvaško sem zelo dobro poznala, ker sem že prej sodelovala z nekaterimi podjetji na Hrvaškem, saj za balone ni obstajalo zastopništvo in so kupovali drugod. Tu sem odprla podjetje, socialna omrežja, podprli so me tudi sami dobavitelji, ki so mi podelili zastopništvo za Hrvaško. Avgusta 2020 sem vstopila na hrvaški trg z mednarodno dobro uveljavljeno blagovno znamko  balonov, kar je bilo zame izjemnega pomena, saj je kakovost nekaj, na kar stavim že celo življenje. Takoj sem našla tudi prostor, primeren za maloprodajo in dovolj velik tudi za veleprodajo. Ker je posel na mesečni ravni v pandemiji navkljub rastel, sem se že po nekaj mesecih preselila v predmestje Zagreba. Hrvaška ni imela večjih omejitev in poslovanje je potekalo skorajda normalno. Mejnik se je zgodil aprila letos, ko je prodaja dosegla izjemno rast, število strank se je namreč najmanj potrojilo.« 

Če vate verjamejo prijatelji in družina, je vse veliko lažje

»Veliko podpore sem bila deležna s strani veleposlaništva Slovenije v Zagrebu, diplomatke Jožice Bokor Bračun, kjer sem dobila tudi veliko nasvetov, napotkov, kontaktov. Prijateljici Katarina Ceglar in Barbara Novak sta mi izredno veliko pomagali, zato si zaslužita najmanj javno zahvalo. Posebna zahvala pa gre tudi mojim prijateljem in družini, ki so ves čas verjeli vame in me podpirali. Če družina in prijatelji verjamejo vate, če vedo, kaj si sposoben narediti in kaj si že naredil, so ti v veliko podporo. Obenem se zavedam, da ne bodo dali roke v ogenj in me nekomu priporočili, če mi ne zaupajo stoodstotno.

Prav zaradi takih dejanj pa veš, da si res dober, dobiš dodatno samozavest, verjameš vase. Če ti nekdo namreč vse življenje govori, da ničesar nisi naredila dobro, če se ti nikoli ni zahvalil, če nimaš vizije, energije, ne veš, kaj počneš v življenju, namreč ne verjameš stoodstotno vase. Sama si nikoli nisem dovolila, da bi me to podrlo, in sem zmeraj verjela vase in ob dvomljivih opazkah delala še bolj trdo. To sem prenesla tudi na svoja otroka.« 

Izjemno pomemben je dober načrt

»Ugotovila sem tudi, kako izjemno pomembno je napisati zelo podroben načrt. Treba je namreč vedeti, kaj v življenju hočemo, da gremo sploh lahko naprej. Jaz sem oseba z najbolj občutljivim in katastrofalnim astrološkim znamenjem – sem dvojček, zaradi katerega velikokrat niham, tehtam, ne najdemo izhoda. Bolj kot meljem, bolj ne najdem izhoda. Rešitev sem našla v tem, da zelo veliko poslušam in berem. Preden sem šla na Hrvaško, sem imela zelo veliko napisanega, zelo veliko tabel. Prepričana sem v to, da ko si človek enkrat nekaj napiše, to tudi lažje uresniči. Seveda ni dobro, da smo povsem osredotočeni na načrt, če se ne uresničuje 100 %. Normalno je, da ima vmes veliko neznank, kljub temu pa je to naš vodnik do zastavljenih ciljev. In verjamem v trdo delo.

“Zelo pomembno je, da si naredimo načrt, kako bomo prišli do cilja. Potem pa nas ne sme ustaviti nič drugega, kot da gremo proti temu cilju, za to pa moramo delati,” pravi Renata.

Tukaj mi je zelo pomagala moja najboljša prijateljica Nikollet Forray, ki sem ji iz srca hvaležna za vse neprespane noči z mano, saj je bila sama v težki situaciji zaradi pandemije v svoji državi Madžarski.«

Še vedno delam več kot osem ur na dan

»Sedaj tudi že veliko bolj razumem, da je pomemben čas samo zase in za moje bližnje. Ne želim več samo delati, posvetiti vse konce dneve poslu. Ker sem se znašla ponovno na začetku, mi seveda osemurni delovnik še ne uspeva. Po eni strani pa so zanimivi občutki, ko po 25 letih zopet korakam iz točke nič. Vsak izziv je super, nikakor pa ni lahko. Menim, da moramo vsakih nekaj let spremeniti življenjski ritem; meni je to kar uspevalo in mislim, da je name delovalo dobro. Če imamo ustaljeni ritem, se rast ustavi. Sama pa potrebujem tisti magični občutek, ko mi uspe nekaj novega, ko spoznam nove ljudi, njihove zgodbe. Zame je to vedno znova največja motivacija. Sama sem zase zmeraj želela nekaj več, saj sem videla in čutila, kaj vse še lahko naredim. Do priložnosti za svoj posel gojim neizmerno hvaležnost in tudi odgovornost. Zavedam pa se, da ima vsak posel svoje specifike, zato gojim spoštovanje do vsakega posla.«

Strahove sem dala na hladno

Za zaključek še uporaben nasvet, ki nam ga podarja Renata: »Ne pustite strahu, da vas prevzame – če te je strah, ne boš naredil. Kar nekaj let sem potrebovala, da sem zapustila podjetje, ki me je sicer naučilo ogromno, a sem v njem trpela. Ker nikakor nisem mogla ven, sem se odločila za terapijo, kjer sem odkrila, koliko stvari, vzorcev sem prenašala iz preteklosti. Ko sem to sprejela in se s tem pomirila, je bilo vse drugače. Prepričana sem, da je vse v glavi in da včasih potrebujemo nekoga, da ob njem dojamemo, kaj se dogaja v naši glavi in zakaj, sicer se vrtimo v krogu in ne naredimo ničesar. In še enkrat: zelo pomembno je, da si naredimo načrt, kako bomo prišli do cilja. Potem pa nas ne sme ustaviti nič drugega, kot da gremo proti temu cilju, za to pa moramo delati. Odlašanje in spraševanje, zakaj, ali bo sploh šlo, koliko časa že traja, skakanje od tega na ono nas  samo moti na poti do cilja. Ko smo si pot enkrat začrtali, ne smemo pustiti.

Če bi pred ločitvijo brala o vsem, kar prinaša ločitev, se morda nikoli ne bi ločila ali šla ustvarjati posel čisto na novo. Še dobro, da sem se v oboje kar vrgla, z veliko premisleka, seveda.

Dan ima 24 ur – če hočemo uspešno podjetje, moramo izkoristiti prav vsak dan. Sama sem si zadala dve leti, ko bom trdno delala  tudi po 10, 12 ur. Začela sem na novo in marsikaj, kar je bilo v Sloveniji samoumevno, moram narediti sama; se angažirati, da me bo kdo poklical, biti moram zelo vztrajna in potrpežljiva, brez tega ni uspeha. In dejstvo je, da potrpežljivosti in vztrajnosti ne premorem vsak dan. Takrat je bolje, da grem v savno ali plavat. Ko nimam najboljšega dne  ali sama pri sebi nisem prepričana o odločitvah, to raje prespim. Nikoli ne sprejemam odločitev na prvo žogo. Poslušam svojo intuicijo, v to, kar verjamem in prespim, tudi kakšen dan, dva. Če še zmeraj nimam odgovora, pa si načrt zapišem, saj verjamem, da pametni pišejo. Tudi svojim delavcem zmeraj govorim, naj si stvari pišejo. V dobi digitalizacije je postalo pisanje na list papirja podcenjeno, a ko si stvari zapišeš, se že s tem marsičesa naučiš, obenem pa si tako tudi bliže temu, da to uresničiš.« 

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam