Mama, ki presega vse meje?

Vedno se mi je zdela popolna. Mama treh otrok, skupaj z moževimi jih vzgaja 5, večkrat nagrajena podjetnica, dobrodelka, čudovita, vedno urejena ženska.

Polna energije, športno aktivna, popotnica … Danes so se z vsemi petimi otroki odpravili v Afriko, kjer bodo pomagali graditi bivališča-zavetišča najrevnejšim družinam tega planeta. V okviru projekta 2many4granny je Nepremagljiva Jasna Žaler Culiberg v povezavi s slovensko Karitas zagnala projekt, ki čara nasmehe in upanje v dobro. 

O projektu 2manz4granny se je govorilo že veliko, a če čutite, da bi lahko kakšen kamenček k temu, da bodo otroci v Afriki odraščali lažje in da njihove mame zaradi premalo hranil v telesu ne bodo izčrpavane omahovale, lahko še vedno prispevate. Dovolj bo beseda CLOVEK5 na 1919.

Medve pa tokrat nisva govorili veliko o njenih poslovnih vizijah in uspehih, niti o potovanju v Afriko ne kaj dosti. O tem so pisali že drugi. Mene je zanimala kot ženska, kot mama. Povedala sem ji, kako jo vidim, ona pa je zamahovala z odkimavala, da ni niti popolna niti nepremagljiva. Ob tem sem pomislila, kako drugače od tega, kako nas vidijo drugi, ženske vidimo sebe. Zaupala mi je, da ji je mama ravno na jutro, ko sva se srečali, rekla: »Draga moja Jasna, res me skrbi zate. Ti nisi več ista, videti si stara 60 let, imaš vdrte oči in vidim, ker te poznam, ker sem tvoja mama, da si utrujena. Ne vem, zakaj se tako ženeš. Vsi me sprašujejo, kako vse to zmoreš in zakaj se tako ženeš. Skrbi me, da boš zbolela; dajta se malo umiriti …« Pove mi, da je res utrujena.

A da jo hkrati delo in vsi projekti, ki si jih je zadala, neizmerno osrečujejo in polnijo z energijo. Pa je vseeno dodala: »Očitno me najbližji vseeno vidijo, kot da pretiravam, in res je – včeraj sem na poti iz Beograda domov šest ur spala, nič me ni zmotilo.  Vendar jaz vseeno v tem uživam. Zdi pa se mi, da me drugi vidijo drugače, kot vidim samo sebe. Drugi me vidijo nepremagljivo, jaz pa se vidim zelo premagljivo in dostikrat zelo na tleh. Vedno bolj upam o tem govoriti in mislim, da je to človeško in da se vsi kdaj znajdemo v slabi koži. Res pa se moram naučiti govoriti tudi ne in se malo umiriti.« Ah, me prešine, vse smo iste. Tudi Jasna.

Ko se počutim premagljivo 

Kako si pomagate, ko se počutite zelo premagljivo, me zanima, ona pa mi zaupa: »Moj največji beg je spanje. Ko sem sitna, tečna, žalostna, grem najraje spat – to je moj pobeg v drugi svet in v spanju se znam popolnoma odklopiti. Jaz spim kot polh. Spanje in pa psihoterapije enkrat na teden, bila so tudi obdobja, ko sem hodila dvakrat na teden. Izjemno hvaležna sem za psihoterapije, da me nekdo strokovno malo bolj usmeri ter izbeza tisto, kar je globoko v meni ter se znam prav postaviti na neke tirnice. Predvsem pa zdaj za svojo usodo in stanje ne krivim več drugih v smislu: mama je kriva, ker me je tako vzgojila, on je to in to … Zdaj vem, da samo jaz lahko v svojem življenju spreminjam stvari in se poskušam imeti bolj rada – da se ne prepiram, da se ne sovražim, ko mi kaj ne uspe, da si oprostim. To pa naredim tako, da se primem na trebuh in se spomnim male Jasne, male punčke ter ji oprostim. Rečem ji: Ok, tole nisi naredila v redu, ne boš več, zdaj pa pojdi naprej in se imej rada. 

Gledam jo in vidim, da je res utrujena

Ko se takole pogovarjava, ženska z žensko, opažam, da je res utrujena. Premišljujem, tako kot njena mama, ali ji je res treba. 5 otrok. 3 različni posli, ki jih zna spretno povezovati. Sicer je res, da ima varuško, da dvakrat na teden z možem lahko delata 12 ur in lahko ostale dni poslu posvetita ‘le’ 8 do 9 ur, ampak, ali ni to malo preveč? »Naj ti povem iskreno,« začne, »ne vem, kako bi lahko delala manj, ker v Minicityju skrbim za prodajo; naš preživetveni prihodek je 80 % prihodka Minicytija in ga v veliki meri hrani. To delam pretežno sama in neodgovorno bi bilo, da bi se z danes na jutri umaknila na manj, ker bi s tem ogrozila vse sodelavce in ves Minicity. Drugo – zadali smo si blog 2many4granny, ki je zame novost.

Pred enim letom nisem znala uporabljati Instagrama, kaj šele, da bi ustvarjala in na tem nekaj služila. Zdaj, ko sem vložila toliko energije, denarja, časa v to, se tega lotevam kot podjetje. Torej je zadaj strategija. Potem ima Minicity še dve podjetji: okrogli trebuščki v Sloveniji in Okrogli stomačići  v Srbiji, tudi tu skrbim za prodajo. Poleg tega pa ima Miha še start-up podjetje, kjer mu pomagam prodajno in vse to skupaj je nemogoče stlačiti v osemurni delovnik. Vse so neki otročički, vse je nastalo pri nas in mi res veliko pomeni. Pa še nekaj je – zdaj imam še energijo, voljo, dobre ideje in zdaj se mi zdi, da se bom lahko prej upokojila, prej iztirila, če bodo ti projekti uspeli. Zdi se mi, da smo zelo blizu in da bi se bilo škoda zdaj umiriti. Hkrati čutim, da imam energijo. Ko je bila korona in je bilo brezdelje, sem se jaz psihično počutila najslabše. Nisem znala uživati v tem, da zdaj pa ni nič. To bi me ubilo. 

Bila bi laž, če bi rekla, da je to vse izključno moja zasluga

Pa še nekaj – bila bi laž, če bi rekla, da je to vse izključno moja zasluga. Mislim, da je bolj zasluga to, da sva skupaj z možem in partnerji Minicityja s trudom, znanjem in tudi z malo tveganja uspela zaupati ljudem, ki so dobri in boljši od naju na določenih področjih in da delamo stvari timsko. Pri otrocih pa je uspeh zagotovo to, kar mi je bilo prirojeno: redoljubnost in red. Če otroka od prvega dne vzgajaš v redoljubnosti, tudi manj umaže, manj je pospravljanja, bolj aktivno se vključuje v družinsko življenje in jaz nisem mama, ki mora zvečer za otroki pospravljati, ker to naredijo sami. 

Otroci bodo v življenju bolje prišli skozi, če se bodo naučili delovnih navad

Mislim, da je permisivna vzgoja, kjer otrokom vse prineseš k riti, ti pa garaš, slaba. Mislim, da bodo v življenju otroci bolje prišli skozi, če se bodo naučili nekih delovnih navad. Mislim, da jim s tem dajem ljubezen. In s tem, da sem stroga, da povem, da vztrajam pri tem, da je najprej treba narediti zadano, preden naredimo kar koli drugega. Tudi mož je tak. Ko je bil zadnji otrok – Jaša – star tri mesece, smo vzeli pomoč; zdaj naša varuška Urša dva popoldneva oddela otroke in ta dva popoldneva midva delava 12 ur, da lahko ostale dni delava 8, 9 ur. Ko smo skupaj, pa smo zelo aktivna družina – veliko hodimo v hribe, poleti kolesarimo, na morju imamo prikolico in smo tam več kot dva meseca, vsaj 60 dni na leto potujemo in takrat smo 24 ur na dan skupaj, imamo svoje filmske večere, zelo radi imamo družabne igre in skupaj pospravljamo. Miha z otroki veliko kuha, jaz pa skrbim za šolski del.

Potem sva se pogovarjali še o potovanjih. O tem, kako bodo potovali po Afriki, spali v šotorih in družinam pomagali zgraditi bivališča. Premišljevala sem o tem, kakšna sporočila z možem dajeta svojim otrokom in jima sama pri sebi zaploskala, Jasno pa objela in ji zaželela močno kreativno žilo, ki nikdar ne bo usahnila. 

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam