Mojca Fatur, nepremagljiva, ki je premagala neozdravljivo bolezen

To je bil eden tistih pogovorov, za katere mi je takoooo zelo žal, da ga nisem mogla narediti v živo. Ko sem odložila slušalko, sem morala objeti hčerko. Bila sem polna radosti in ljubezni, ki sem se ju nalezla od Mojce. Nepremagljive Mojce Fatur. 

Ki je premagala neozdravljivo bolezen, kot so rekli zdravniki, naši in tuji. In ki ljudi poziva, naj prispevajo k nakupu CAR-T aparature Myltenyi Prodigy, ki nekaterim bolnikom s krvnimi raki predstavlja edino možnost za zdravljenje in preživetje. Torej lahko reši mnogo življenj ali jim vsaj močno olajša življenje.“ 

Ob tem premišljujem, koliko ljudem bi aparatura še olajšala življenja – koliko svojcev trpi ob bolnikih, koliko svojcev se boji za svoje najdražje, koliko otrok se težko osredotoči na šolsko delo in igro, ker jih je strah za starše ali babico, dedka; koliko mam, očetov, hčera, sinov, sester, žena … trpi, ker je njihov svojec na smrt bolan … 

„Aparat stane 622.000 evrov. Ne vem, kje se je ustavilo, saj naj bi bilo že vse dogovorjeno za nabavo. Ostajam brez besed, sploh zato, ker so se naši ljudje že pozdravili s tem aparatom v tujini in zdravljenje tam stane 300.000 evrov. Torej ni računice.“ 

Ko jo vprašam, kaj bo, če zberemo več, saj smo Slovenci znani po tem, da radi pomagamo, odgovori: „Super, jih bomo pa imeli več. Tako ali tako ena za toliko bolnikov, kot jih je v Sloveniji, ne bi zadostovala. Tudi v sosednjih državah jih imajo več. Pozdravi namreč lahko različne vrste krvnih rakov. Zdravniki mi pravijo, da so krvne bolezni v izjemno močnem porastu. Ogromno ljudi je, ki trpijo za njimi.“

Ozdravila je neozdravljivo bolezen

Domači in tuji zdravniki trdijo, da samoozdravitev oz. spontana remisija pri tej bolezni ni mogoča. Da do naše Mojce še nihče ni spontano ozdravel. Mojčini zdravnici, ki sta njenega krvnega raka zdravili že v otroštvu, kar vriskata od veselja in čudenja, ko jima sporoča rezultate preiskav. Mojca si, ko jo je bolezen v še hujši obliki leta 2016 pogledala iz oči v oči, ni mogla predstavljati, da bi ob šestmesečnem dojenčku in dveh malčkih spet šla čez vsa ta huda, izredno tvegana zdravljenja. Zdravniki so zmajevali z glavo, ker se ‘ni mogla sprijazniti’ z ‘zdravljenjem’ in potekom bolezni, ona pa zato, ker ji niso verjeli, da še kako verjame vase in v to, da je možno. Brez vseh hudih stanj, ki so ji jih napovedovali, in ki bi lahko prišla zelo hitro …

Mojca si, ko jo je bolezen v še hujši obliki leta 2016 pogledala iz oči v oči, ni mogla predstavljati, da bi ob šestmesečnem dojenčku in dveh malčkih spet šla čez vsa ta huda, izredno tvegana zdravljenja.

Tudi zdravnica iz Amerike, ki se ukvarja izključno z mielodisplastičnim sindromom, je Mojci potrdila, da se te bolezni spontano, torej brez medicinskih posegov, žal ni ozdravil še nihče. Mojca tudi tedaj ni podvomila vase in v inteligenco svojega telesa. „Ves čas bi mi delali transfuzije ter vbrizgavali neke snovi, a prej ko slej se telo neha odzivati na njih in potem je potrebna transplantacija kostnega mozga, ki je izjemno tvegana. Zapleti so zelo pogosti. Paradoks je tudi, da je najpogostejši stranski učinek transplantacije prav mds. Torej, bolezen, ki sem jo imela.“

Prosila je telo, da ji pomaga. 

Mojca kljub temu pravi, da močno verjame v medicino, toda tokrat je čutila drugače. Hkrati doda, da jo je prav medicina rešila v otroštvu, ko se je dve leti, od 4. do 6. leta, borila z aplastično anemijo (le-to bi zdaj lahko pozdravili z omenjenim aparatom, za katerega tudi Nepremagljive pomagamo zbirati denar), a ko naj bi zdaj šla čez podobna in še hujša zdravljenja, kot jih je bila deležna v otroštvu, je odločno rekla ne. Ni hotela le podaljševati svojega življenja in v času zdravljenj biti odvisna od drugih, hotela se je pozdraviti. Prosila je telo, naj ji pomaga. Naj ji pove, kaj naj naredi, da se bo počutilo bolje. „Do takrat sem bila zelo mačehovska do svojega telesa, nisem mu poklanjala dovolj pozornosti, nisem veliko premišljevala, s čim ga hranim. Zdaj pa mu dajem najboljše z veliko veselja in hvaležnosti.“

Krvna obolenja so povezana z dušo, blokadami, zapisi

Mojca je našla stik s svojim telesom, Njeno poglabljanje same vase, v globine duše in kot mi je povedala, v veliko nedoumljivega, ki jo je vedno znova presenečalo, ji je dalo tudi spoznanje, da je kri most med fizičnim in duhovnim svetom. „Krvna obolenja so zelo povezana z dušo – blokadami, ki jih še nismo odstranili, da bi živeli tako, kot nam narekuje srce, pa tudi zapisi v naših celicah. Sama sem se tega lotila zelo usmerjeno in ničkolikokrat me je dobesedno vrglo na rit, do kakšnih stvari sem prišla. Nekatere so tako neracionalne, a hkrati tako zelo resnične! Racionalno do marsičesa sam preprosto ne bi prišel, saj so v nas zapisi naših prednikov tudi 10 generacij nazaj. O celičnem spominu zdaj že govori epigenetika in z racionalnim pogledom do njega preprosto nimamo dostopa.“

Krvna obolenja so zelo povezana z dušo – blokadami, ki jih še nismo odstranili, da bi živeli tako, kot nam narekuje srce, pa tudi zapisi v naših celicah.

Kdo je pomagal Mojci ?

V prvi vrsti je bila to Mojca sama, njena velikanska volja in odločenost, da zmore, hkrati pa popolna vera v telo. V to, da ima vsakdo to moč, zdaj verjame še močneje. Kot tudi v to, da nam včasih kdo lahko stoji ob strani in da bi brez njega težko prestopili kakšno stopnico na poti do sebe ali celo ozdravljenja. Ona je neskončno hvaležna svojemu možu Klemenu (op. a.: Slakonji), ki je stoodstotno podpiral Mojčine odločitve. Ker je čutila, da bo potrebovala še dodatno pomoč, si je najprej pomagala s karmično diagnostiko, nato se je močno posvetila telesu s prehrano in odstranjevanjem toksinov, sledile so globine podzavesti, zdaj pa ji izjemno odgovarja vibracijska kineziologija.

„A vsako telo govori svoj jezik. Najti moramo metodo, ki jo naše telo razume,“ je prepričana Mojca, ki svoje telo zna res dobro slišati. „Moje telo se trenutno izjemno dobro odziva na vibracijsko kineziologijo, a morda na začetku sploh še nisem bila pripravljena nanjo. Naučila sem se poslušati impulze. Zgodi se mi celo, da se najprej za nekaj močno navdušim, potem pa dobim odgovor ‘Ja, a ne še zdaj’. Ko začutim, da je čas, pa sem si vedno hvaležna, da sem počakala, četudi sem bila medtem že nestrpna. Verjamem, da je vsakdo sposoben slišati svoje telo ter tudi to, da čez kakšne stvari preprosto ne moremo sami in za to potrebujemo pomoč. Da tudi z meditacijo, ki ji sicer od bolezni naprej posvečam velik prostor, ne zmorem priti do vseh odgovorov.“  

Strahovi te lahko ubijejo pri živem telesu

„Ljudje me velikokrat sprašujejo, ali me ni nič strah. Konec koncev imam tri otroke. Po pravici pa sem bila že tolikokrat blizu smrti, da se je ne bojim več. Primorci rečemo: „Če te ma za tokat, te toka.“ Ne moreš ji ubežati. Obenem pa mislim, da je vsak strah mala smrt. Z vsakim strahom se prikrajšamo za radost življenja, za neko doživetje. Ko se te male smrti združijo v večje, si mrtev – tvoj nasmeh izgine, na koncu se bojiš še ljudi in hodiš naokrog s prestrašenim pogledom. Vsak dan smo torej izpostavljeni malim smrtim, a bolj kot pogledamo strahovom v oči, čeprav je težko, manj verjetnosti je, da se ti strahovi združijo v tako veliko gmoto, da umremo v samih sebi. Zavedati se moramo, da je vse nas kdaj strah. A da do nas pridejo stvari, ki morajo priti, ki si jih je naša duša izbrala za lekcijo, da bomo lahko nekaj opustili, na nekaj začeli gledati drugače …“ 

Obenem pa mislim, da je vsak strah mala smrt. Z vsakim strahom se prikrajšamo za radost življenja, za neko doživetje.

Mojca ob svoji bolezni nikoli ni pomislila: „Zakaj jaz? Seveda se je ustrašila – njen tretji otrok je bil star komaj pol leta, ko so ji postavili diagnozo, za katero ‘ni prav veliko pomoči’. Namesto da bi obupovala, si je pogledala globoko v oči in se pogovorila sama s seboj, saj je hotela živeti. Živeti polno, zdravo življenje. Pot ni bila lahka, a zdaj živi lahkotneje kot kdajkoli. „Moja krvna slika je fantastična, moje zdravnice ne morejo verjeti, jaz pa vedno bolj živim svoje življenje in se čudim, kaj vse je življenje. Kaj vse je realnost, četudi nevidna.“

In tukaj, predrage bralke, na tem mestu, pozivamo tudi vas, da prisluhnete svojemu srcu.

Ki mu ni vseeno za sočloveka. Da darujete tudi vi – za CAR-T aparaturo, ki dobesedno rešuje življenja, v kliničnem prostoru imajo že določen prostor zanjo, osebje je usposobljeno za delo z njo. In – kot je rekla Mojca – če bomo zbrali za več aparatur, toliko bolje. Veliko ljudi potrebuje upanje. In ozdravljenje. Če ste tudi vi začutili, so podatki za nakazilo tule: Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, Vrazov trg 1, Ljubljana, prispevki za nakup naprave, ki je nujno potrebna za zdravljenje s celično tehnologijo CAR-T. Številka TRR je: SI56 0284 3026 3615 528. Zbrani denar bo šel izključno v ta namen, potrebujejo pa 622.000 evrov. In če vam je kdaj hudo ali potrebujete dozo optimizma ali ‘samo’ vere vase, si oglejte Zvezdanin intervju z Mojco, ki je navdihnil tudi nas.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam