Tanjo Divac najverjetneje Nepremagljive poznate kot novinarko oddaje Pop In. Po 12-ih letih dela na televiziji je imela vsega dovolj in odločila se je, da se s prihranki odpravi na potovanje po Aziji.
Kaj te je spodbudilo, da zapustiš Slovenijo, prodaš svoj avto, se izseliš iz najemniškega stanovanja in se odpraviš na potovanje po Aziji?
Želja po novih dogodivščinah in drugačnem življenju. Na POP IN-u sem bila dolgo časa, 12 let, in takrat je bila to služba, ki ni imela urnika, vse je bilo odvisno od terenov – koncertov, premier, tiskovnih konferenc – in delovni dan je lahko bil dolg 3 ali pa 17 ur. Čeprav sem dolgo res uživala v delu in vsem, sem po 10 letih že počasi začela izgubljati zagon, zato sem takrat razmišljala, da bi zamenjala službo. To je bilo konec leta 2019. Potem sem ugotavljala, da je to na nek način iz dežja pod kap, kot pravijo, in sem se odločila, da bom s prihranki šla potovati po Aziji, da vidim in doživim nove stvari, in potem bom videla kaj se bo zgodilo. No, zgodila se je epidemija, tako da je bilo vse prestavljeno za dve leti in z letalskimi kartami sem imela takšne kolobocije, da sem mislila, da mi nikoli ne bo uspelo priti do Azije. Ampak na koncu je uspelo (peta letalska karta je bila tista srečna) in zdaj sem tu že skoraj dve leti.
Je bilo vsega preveč in si morala zato resetirati svoje življenje, ali te je gnala zgolj želja po raziskovanju?
Vsega preveč in predvsem se mi je zdelo, da sem življenje posvetila službi in se izolirala od sveta. Delo je bilo nepredvidljivo, zato sem velikokrat morala odpovedati načrte s prijatelji ali družino, in kot bolj introvertirana oseba so me socialne interakcije zadnjih nekaj let pustile čisto izmučeno, zato se proti koncu niti nisem več želela družiti z nikomer, ampak biti neprestano sama. Ko sem ugotovila, da sem se povsem izolirala in da ne želim tako živeti, sem se odločila za to spremembo. Tu je potem prišla želja po raziskovanju novih svetov in pa tudi sebe.
Kako so na to odločitev gledali tvoji prijatelji in starši?
Moja generacija je bila navdušena nad pogumom, tako da prijatelji so me vsi takrat podpirali. Od veliko ljudi sem slišala, da bi si želeli narediti isto, ampak okoliščine so za vsakega drugačne, seveda. Veliko sem takrat slišala tudi, da sem zelo pogumna, ampak to je bilo nekaj najbolj strašljivega kar sem naredila v življenju. Ker pred tem definitivno nisem bila dober solo popotnik. Enkrat sem šla službeno v London in 3 dni (razen za službo) nisem spregovorila z nikomer. Tako, da sem se kar bala kako bo in na začetku je bilo grozno, ampak sem zdaj kar zadovoljna in ponosna nase. Mati pa seveda ni razumela. Čeprav se zelo trudi, da me podpira, na začetku sploh ni šlo skozi. Prepričevala me je naj ne pustim službe, naj grem samo na daljši dopust ipd, ampak potem je morala sprejeti situacijo. Zdaj mi zelo pomaga z različnimi stvarmi.
Kako si načrtovala svoje potovanje?
Nisem veliko načrtovala, ker sem se hotela prepustiti toku in kar bo bo … in ko mi zmanjka denarja, bom prišla domov. Edino kar sem imela rezervirano preden sem se odpravila v Korejo (kjer sem začela pot), so bili hostli, letalska karta in trajekt za prvih 10 dni. Potem pa je bilo vse po občutku. Če mi je bilo kje všeč, sem ostala dlje ipd. To je bilo super priročno, ko sem dobila Covid in mi ni bilo treba nič odpovedovati, samo izolirala sem se in to je bilo to. Poskušam biti pa zelo varčna. Ne preveč zapravljati za bedarije. Nič ne kupujem za obleči, ne kupujem spominkov, poskušam jesti poceni itn. V resnici sem mislila, da mi bo že zdavnaj zmanjkalo denarja in zdaj sem na koncu, zato počasi gledam, da bom prišla nazaj.
Katere države si vse obiskala na svoji poti po Aziji? Katera od teh destinacij je pustila najmočnejši vtis in zakaj?
Trenutno je popotovanje videti tako: Južna Koreja, Filipini, Vietnam, Kambodža, Tajska, Bali, Avstralija, Singapur, Malezija, Tajska, Malezija, Japonska, Koreja, Tajska, Avstralija, Bali, trenutno sem v Maleziji in julija grem nazaj na Tajsko. V veliko držav sem šla večkrat … v ene zato ker so mi všeč, v druge zato ker ‘zabijam čas’, v Avstralijo pa k sorodnikom, da se spočijem od neprestanega premikanja. Malezija je na primer država, ki mi ni preveč všeč, ampak je edina v tem delu v kateri lahko brez težav ostanem 3 mesece. Razen Avstralije, Malezije, Japonske in Koreje imajo vse ostale le 30-dnevne vize, ki jih lahko le enkrat podaljšaš. Zato se v Malezijo vračam takrat, ko si moram zapolniti čas. Zdaj, na primer, sem tu, ker prideta prijateljici na Tajsko julija in se mi tako najbolj izplača. Tajska je moja najljubša in najraje bi tam tudi živela. Na drugem mestu sta Koreja in Japonska … ne vem če bi živela tam, ampak za obisk sta na vrhu. Predvsem pa nista tako dragi, kot večina misli. V nekaterih stvareh sta celo ceneje kot Slovenija. V Koreji se lahko naješ odličnih nudlov v restavraciji za 4 evre, na Japonskem pa v trgovinah prodajajo res okusne obroke za manj kot 5 evrov. Mesec dni na Japonskem me je prišel okoli 800 evrov, če ne še manj.
Kako se spopadaš s finančnimi izzivi med potovanjem?
Zaenkrat jih še nisem imela, ker se res trudim, da živim varčno. Na začetku potovanja sem bila seveda bolj zapravljiva in sem si privoščila veliko več kot si zdaj.
Kako poskrbiš za svoje osnovne potrebe, kot so hrana, prenočišča itd.?
Ko se odločim, da se bom premaknila in kam, potem pregledam aplikacije z nastanitvami in rezerviram. Po tolikih mesecih zdaj že vem kaj je zame in kaj ne, tako da hitro kaj najdem. Za hrano imam večje težave, ker sem intolerantna na vse začimbe (razen soli), kar je v Aziji seveda kar problem. Zato pregledam menije na Google Maps in potem se odločim kam bom šla jesti. Se mi pa velikokrat zgodi, da je moja definicija ‘brez začimb’ drugačna od njihove. Tako, da sem velikokrat vseeno dobila kar začinjeno in potem nekaj ur nisem čutila polovice obraza.
Ali si med svojim potovanjem naletela na kakšne nepredvidene težave ali ovire? Kako si se spoprijela z njimi?
Na srečo se ne spomnim ničesar. Ne spomnim se, da bi imela kakšne večje težave kjerkoli in s čimerkoli. Razen kakšnih zamud prevozov, se mi nič ni zgodilo. Mogoče sem pa tudi pozabila, ker se mi ni zdelo pomembno, kar pomeni, da težava ni bila tako velika ali pomembna.
Kako vzdržuješ stik s svojimi bližnjimi in družino med potovanjem?
Neprestano si dopisujemo, tako da sploh nimam občutka, da jih nisem videla že skoraj 2 leti. Minilo mi je kot 2 meseca.
Si na poti spoznala kakšne nove prijatelje?
Spoznala sem veliko ljudi, ampak le s peščico sem še vedno v stiku. Ampak tudi to je veliko, ker realno gledano, po nekem času se ljudje vrnejo domov in živijo svoje normalno življenje. Zanimivo mi je, da sem najbolj pristne odnose stkala z ljudmi, ki sem jih spoznala v Koreji.
Kaj ti je najtežje pri življenju na poti?
Pot. Neprestano premikanje. Zato se zdaj ne premaknem nikamor, če je za manj kot 7 dni. Če grem nekam, sem tam vsaj en teden. Na začetku me ni motilo, če sem bila nekje eno noč in potem naprej, zdaj ni šans. Raje ne vidim tistega dela, kot da se premikam za tako kratek čas.
Ali imaš kakšen nasvet za vse, ki bi se želeli podati na podobno potovanje, vendar se morda bojijo finančnih izzivov ali drugih ovir?
Vse se da, če se hoče je tako klišejsko, ampak je res.
Kaj ti je dalo to potovanje? Tebi, Tanji kot osebi?
Definitivno zdaj oddajam bolj mirno in prijazno energijo, kot sem prej. Zdaj se neznanci pridejo pogovarjati z mano in mi tudi prisedejo … to je nekaj kar se prej nikoli ne bi zgodilo. Ljudje so se me na veliko izogibali … celo tako, da so v restavraciji raje jedli stoje, kot da bi vprašali in prisedli za mojo, prazno mizo. Zdaj je vse drugače. Celo zelo hladni in sramežljivi Japonci so mi znali pristopiti, kar je presenetilo tudi druge Japonce. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem vse prej kot hladna in neprijazna, ampak to je bila definitivno energija, ki sem jo oddajala že od srednje šole. Zdaj sem se očitno malce stopila. Na to sem kar ponosna, čeprav so pa tudi trenutki, ko bi si želela, da bi me pustili na miru in se nihče ne bi z mano pogovarjal … ne moreš imeti vsega.
Ali si med potovanjem odkrila kakšne nove interese, hobije ali strasti?
Potapljanje. Kar je zanimivo, ker se malo bojim vode in ker starejša kot sem, manj grem rada v vodo. Lahko živim cel mesec na plaži in ne pomočim enkrat prsta v vodo. Zato nisem hotela niti poizkusiti, ampak imam prijateljico, ki se zelo rada potaplja in ki me je prepričala, da sem probala, ko sem bila na tajskem otoku Koh Tao, ki je znan po potapljanju. Bilo je vse, kar si ne bi želel za prvič … razburkano morje, slaba vidljivost, vrgli so me v vodo brez, da bi enkrat preizkusila opremo, po minuti smo morali ven, ker sem bila prelahka in nisem mogla potoniti itn… skratka vse je šlo narobe in tistih par sekund sem resno razmišljala, da bi obupala, ampak potem sem si rekla: j****š in sem šla in bilo je res nepozabno. Zdaj imam narejen advanced certifikat in se lahko potapljam do 30m.
Kako vzdržuješ motivacijo in navdih med potovanjem, še posebej v težkih trenutkih? Potuješ namreč sama …
Nisem, hahaha. Del takšnega življenja je, da te v nekem trenutku mine in s tem se je težko mentalno spopasti. To je bila ena mojih lekcij … da ni nič narobe, če preživiš cel dan v postelji in gledaš filme. Vsak ima slab dan, teden, mesec in nič ni drugače, če si doma v Sloveniji ali pa v Kuala Lumpurju ali pa na Baliju. Na začetku sem čutila veliko krivde, če nisem ves dan nič delala, ker sem si mislila, da je škoda, da ne grem ven in vidim mesto, ampak sem v sobi. Ampak potem sem počasi dognala, da je to del življenja in da je življenje na poti v bistvu enako tistemu doma in da ne moreš biti vedno srečen in poln energije. Tako da, ko pridejo takšni dnevi, se sploh ne obremenjujem več. Delam kar mi paše in če je to, da se skotalim iz postelje ob šestih zvečer za večerjo … tako pač je. Je bila pa motivacija predvsem, da nisem hotela priti nazaj v Slovenijo, hahaha.
Kdaj se vračaš v Slovenijo? Imaš kakšne posebne plane za naprej?
Sicer ne delam dolgoročnih načrtov, ampak mislim, da se bom vrnila enkrat proti koncu poletja. Nisem se še dokončno odločila.
Če se Nepremagljive odpravljamo v Azijo s svojo družino, kaj bi nam svetovala, da naj najprej obiščemo, kaj je tisto, česar ne smemo izpustiti in kaj je tisto, kar lahko mirno zamudimo?
Vav, to pa je nabito vprašanje, hahaha. Niti ne vem kako se lotiti odgovora. Vse je odvisno od tega kaj si želite od potovanja. Vietnam je na primer zelo lep, sploh na severu sem imela eno najbolj neverjetnih izkušenj, ko sem šla na Ha Giang Loop … 3 dni z motorji po gorah. To priporočim vsakemu ki ga spoznam, ne vem pa, če je primerno za družinsko aktivnost. Tudi srednji Vietnam, predvsem Hoi An je bil med ljubšimi destinacijami.
Tajska in Bali sta seveda najbolj očitni izbiri. Tajska je neverjetno lahka za potovanje … za organizacijo, komunikacijo ipd. In ima tudi ogromno za videt. Tako da za prvič v Aziji, bi definitivno priporočila Tajsko. Meni je najbolj všeč to, da je povsod veliko marketov ulične hrane, ki je vrhunska… Tam se najraje zadržujem. Čeprav dokaj nepriljubljena destinacija za ‘popotnike’, ampak meni je pa všeč… Phuket. Če rentaš avto ali motor in greš okoli otoka, je ogromno plaž, templjev, stvari in mest za videt… in seveda marketov.
Bali je dobra opcija za celo družino, pa tudi kar ekonomična. Povprečno nastanitev se da dobiti za manj kot 10 € na noč. V Ubudu sem enkrat spala, v sicer malce starejši, ampak tradicionalni hiški za 3 osebe, za 6 € na noč. Lahko se najame šoferja, ki te pelje po otoku, če hočeš mir, plažo in snorklanje za otroke… Gili Air je dobesedno tako majhen, da ni na njem niti motorjev, taksi pa je lepo kar kočija.
Kjerkoli drugje v Aziji je težko dobiti tako dobro nastanitev za tako majhen denar. V Maleziji je solo sobica (ki to niti ni, ker samo ločijo en velik prostor z zidovi tankimi kot karton) s skupno kopalnico nad 10 € na primer.
Filipini, Kambodža in Malezija niso moje najljubše destinacije in so kar precej dražje kot sem najprej mislila, ampak Angkor Wat, največji verski spomenik na svetu, v Kambodži, je definitivno neverjeten za videti.
Med mojimi ljubšimi sta tudi Južna Koreja in Japonska. Na Japonskem sem bila najbolj navdušena nad hrano iz minimarketov. Za 4 € dobiš cel obrok zrezka in riža… Pa še okusno je. Pa presenetljivo sta obe državi lahki za navigirati, saj imata dober javni prevoz… Če se seveda malce pripraviš vnaprej in veš katere aplikacije uporabljati (v Koreji na primer ne dela Google Maps)… Google Lens in prevajanje fotografij je nepogrešljiv del teh dveh, oziroma kar večine Azijskih držav. Edino ne priporočam z majhnimi otroci v Korejo… Ogromno, ampak res ogromno stopnic in zelo malo dvigal, kar je z vozičkom kar podvig.
Foto: osebni arhiv
