35 kil upanja je knjiga za vse starše, ki jim živce načenja šola. Komajda se je začela, pa že morda težko dihate, se spopadate z nemočjo, brzdate jezo, trenirate potrpežljivost. Kako se ob tem počutimo mi, že vemo. Ganljiv roman pa nas popelje v doživljanje šolskega neuspeha, kot ga občuti otrok.

Nismo vsi za šolo. Preprosto nismo vsi za šolo in staršem, ki jim je šlo v šoli dobro, je še težje sprejeti in razumeti otroka, ki ga šola resnično ne zanima. Ob katerem učitelji pogledajo v tla in zmajejo z glavo. V svetu, kjer je uspeh merilo dobrega življenja, v katerem želimo svojim otrokom dati največ, kar zmoremo, vsekakor pa čim svetlejšo prihodnost z izbiro poklica, ki ga bo otrok z največjim veseljem opravljal in z njim dostojno zaslužil, je včasih težko. In če smo že ravno pri zaslužku – če so še meni govorili: »Uči se, punca, da boš dobro živela,« vsi vemo, da petice v resnici ne peljejo niti do sreče niti do denarja, kaj šele do samouresničitve v življenju. Potrebnega je še veliko več.

Težko je, če otroku v šoli ne gre. To ga zaznamuje za vse življenje.

35 kil upanja je ganljiv roman o neizmerni stiski odraščajočega šolarja, njegovih staršev, ki sinu ne zmorejo pomagati v njegovih težavah, in dedku, ki je svojemu vnuku znal prisluhniti, ga čutiti in mu pomagati. Ne, njegov vnuk iz šole ni začel nositi petic, a z dedkovo pomočjo je našel moč, da je kljub težavam v šoli zaživel, da je bil uspešen v svojem ustvarjanju in da je našel svoje pravo mesto med sošolci in učitelji, ki so ga spodbujali in mu stali ob strani. Pot do te šole je bila dolga in težka. Skorajda ga je do konca uničila.

Ko otrokovi neuspehi zaznamujejo tudi partnerstvo

Morda bi se Grégoireva starša tudi ob bleščečih sinovih ocenah prej ali slej začela prepirati. Morda je bilo njune ljubezni že davno konec. A dejstvo je, da otrokove težave v šoli lahko pripomorejo k temu, da se starša začneta medsebojno obtoževati, prepirati – in da otrok vse to sliši in misli, da se prepirata zgolj zaradi njega, kar njegovo gorje le še poveča, da se počuti še bolj kriv in odveč na tem svetu. Tudi ta otrokova občutja je avtorica čudovito ubesedila.

Če otrok najde nekaj, kar ga veseli, ali nekoga, na kogar se lahko upre, mu vseeno lahko uspe. 

Grégoire je v svoji nesreči imel veliko srečo: imel je dedka, ki ga je razumel in sprejemal točno takšnega, kot je bil. In ker je dedek v vnuku prepoznal njegov talent, je z njim preživljal v delavnici cele dneve, ga učil in mojstril v stvareh, ki so ga zanimale in ob katerih je postal nadpovprečen. Tudi dedek ob fantovih neuspehih včasih ni vedel, kaj bi naredi, a vedno je našel pot – brez obtoževanj – da se je dotaknil fantovega srca.

Knjiga, ki opozarja na to, da šolski dosežki v življenju niso edino merilo uspeha.

Kako naj se otrok uči ob prepirih staršev in težki bolezni dedka?

Včasih pozabljamo, kako močno lahko vplivamo na otroka s svojimi zakonskimi težavami, kako močno otroka zaznamujejo bolezni njemu dragih oseb. Kako naj v šoli posluša, sodeluje, računa, če pa premišljuje o tem, da bosta njegova starša morda šla narazen? Kako naj se osredotoči na šolsko snov, če si predstavlja dedka s cevmi v nosu in samo čaka, kdaj ga bodo starši poklicali in mu povedali, da ga ni več? Tudi sami se v takšnih trenutkih težko osredotočamo na delo za službo, naši otroci pa ob takih trenutkih potrebujejo še več pomoči in prav je, da učitelji in svetovalna služba vedo, kaj se jim dogaja, da jim tudi tako lahko stopijo naproti.

Kdo ima zares rad šolo? Strokovni dodatek dr. Irene Lesar

Pretresljivemu romanu je Mladinska knjiga v svoji izdaji romana dodala tudi strokovni dodatek dr. Irene Lesar, redne profesorice na Pedagoški fakulteti in Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Ta dodatek knjigo izjemno obogati, saj strokovnjakinja podrobno razloži, kaj se dogaja z otroki, ki jim gre v šoli težko, in kaj lahko naredimo mi, starši in učitelji, slednje pa spodbudi tudi k drugačnemu poučevanju. 

Na kratko o knjigi:

»Sovražim šolo. Sovražim jo bolj kot vse na svetu.«

Tako se začne zgodba trinajstletnega Grégoirja. Šole ne mara, v njej se ne počuti sprejetega, nima prijateljev in je zelo nesrečen. Dobro se počuti le v dedkovi delavnici, med orodjem, ko kaj novega ustvari, popravi. Tako kot je Grégoire razočaran nad šolo, sta nad njegovim neuspehom razočarana oče in mama. Njihova družina ni srečna, ne le zaradi Grégoirjevih ocen. Na srečo ima fant dedka, ki ga zna videti takega, kakršen je: čuteč, srčen in spreten z rokami. Grégoirju pomaga priti do spoznanja, česa si v življenju želi in kaj ga resnično osrečuje ter kako najti pravo pot zase.

Roman o tem, da šola ni za vsakogar, je napisala

Anna Gavalda, ena najbolj priljubljenih francoskih pisateljic, ki je za svoje delo prejela številne nagrade. Njene knjige so prevedene v več jezikov, v slovenščini sta dotlej izšli dve njeni deli za odrasle: Samo skupaj, nič drugega, in Tolažba. Kot bivša učiteljica se je z romanom 35 kil upanja poklonila tistim svojim učencem, ‘ki so bili v šoli topoglavi, v resnici pa krasni ljudje’.