Tole je posebna knjiga – knjižni prvenec, ki obeta. Od Mateje Polone Wallas tako navadni bralci kot poznavalci hočemo še. Še več kratkih zgodb, kakršne kot bisere niza v knjigi Ko se odločim, je poletja konec, ali daljšo zgodbo, morda roman, ki nas bo spustil/-a še bliže v knjižni lik in hkrati v nas same. Ah, pa pri Mateji Poloni ne ostajamo ‘le’ tu – pri pisanih zgodbah. 

Mateja Polona tudi slika. Čudovite akvarele, ki se jih ne moremo nagledati v knjigi in kakršne si želimo na stenah svojega stanovanja, studia, pisarne. Čisti navdih ali morda – ker je Mateja Polona Wallas marketinška strokovnjakinja – imeniten ‘trik’, da knjigo kar naprej jemljemo v roke, jo listamo ter spet in spet tudi beremo.

Če so akvareli, ki krasijo knjigo, neposredni, včasih drzni, so zgodbe drugačne – ko se potapljamo v besede, se potapljamo vase, ko se od stavka do stavka približujemo liku, hkrati podrobneje spoznavamo sebe, svoja čustva, svoja sprejemanja in upore. 

Katarzično (o)čiščenje

»Ženske me kličejo, mi pišejo in govorijo, kako se prepoznajo v posamezni zgodbi ter ob njej jočejo kot iz škafa,« mi pove Mateja Polona. Premišljujem, v kateri zgodbi se najbolj prepoznam jaz. Nobena ni čisto moja, a v vseh sem jaz. Potem se presenečeno spomnim na intervju s pisateljico, ki mi je rekla: »V vsakem glavnem ženskem liku je del mene in nobena nisem jaz.« Pomislim, kako smo ženske v resnici povezane; skozi knjižne like, prijateljstva, materinstvo, delo, celo kot sosede ali ljubice.

Kratke zgodbe, ki spominjajo na prestižno bombonjero

Tako so kratke, da vedno hočemo še. Morda tudi zato, ker so konci teh kratkih zgodb tako nedoločni, da si jih ustvarjamo sami. A čeprav imamo še v ustih okus po eni, že sežemo po drugi. Z drugačno sliko, drugačnim naslovom in povsem drugo vsebino. Težko jih je nehati brati, tako kot se je težko odreči še zadnjemu dišečemu čokoladnemu užitku v lepo oblikovani škatlici. A čeprav tako zgodbe kot slike delujejo butično, ne terjajo posebne zbranosti, da bi jih zmogli brati – lahko so lahkotne pravljice za lahko noč, berete jih lahko na stranišču, namesto da drsate po Facebooku (čeprav si v resnici zaslužijo zofo, kozarec dobrega vina ob vazi s svežim cvetjem na mizici) ali na plaži pod senčnikom, če se še niste odločili, da je za vas poletja že konec.

A čeprav tako zgodbe kot slike delujejo butično, ne terjajo posebne zbranosti, da bi jih zmogli brati.

Na kratko o knjigi

Ker vsebine posameznih zgodb ne bom izdajala, objavljam citat iz naslovne zgodbe: »Kaj pa zdaj? Kje se življenje začne in kje konča? Sem ostala na sredini ali na koncu? Se lahko odločim, da je poletja konec? In kako bo, ko se spet srečava? Se bo vrnil? Bo ostal tam, kjer je? In kje sploh je? Morda ni smiselno o tem izgubljati besed, raje se osredotočim na preživetje … Počutim se, kot da bi plavala v morju in ni nikogar, da bi me rešil. Ljubezen sem izgubljala hitreje, kot teče voda iz odprte pipe.«

Knjigo Ko se odločim, je poletja konec, je napisala 

Polona Mateja Wallas. Slovenska avtorica je PR-strokovnjakinja in dobra poznavalka besede, kar je pokazala tudi v svojem knjižnem prvencu. Kako ji uspeva vzgajati štiri sinove, zraven opravljati zahtevno službo v mednarodni korporaciji, se učiti in mojstriti v slikanju in pisanju, zraven pa še preteči maraton, pa nam je povedala v intervjuju, ki ga lahko preberete tukaj.