Ko sem prestopila 50., sem imela občutek, da sem na področju gibanja že prehodila marsikatero pot. Šport me spremlja od nekdaj, skoraj tako naravno kot dihanje.

Gibanje je moj mir, moja energija in pogosto tudi moj način, da si razbistrim misli. Dolga leta sem z veseljem hodila v fitnes, tekla, vadila jogo in pilates, a sčasoma sem začela čutiti, da mi nekaj manjka. Fitnes je čudovita vadba in brez moje osebne trenerke Karmen si sploh ne znam predstavljati treningov. Ampak. V meni se je počasi prebujala želja, da bi znova obudila strast do tenisa, ki sem ga zelo intenzivno igrala in tudi trenirala v mlajših letih, hkrati pa sem tudi iskala nekaj, kar bi lahko počela skupaj z možem. Potem je v najin pogovor prišel padel in lansko poletje sva si rekla, da bova poskusila. Na morju sva najela trenerja, bolj iz radovednosti kot iz resne namere. Ob koncu prvega treninga sva se samo spogledala in vedela, da je to, to.

Zakaj je padel tako nalezljiv

Padel te osvoji skoraj neopazno. Ni šport, ki bi od tebe zahteval popolnost ali leta trdega treninga, da bi začel uživati. Že po nekaj urah se lahko prepustiš igri, smehu in prijetnemu adrenalinu, ki ti teče po žilah. Igra je živahna in tekoča, žogica se lahko odbija od steklenih sten, kar pomeni, da se skoraj vedno še da nekaj rešiti. Ni dolgih premorov, ni dolgočasnih trenutkov, vedno se nekaj dogaja. A kar mi je resnično všeč je to, kako družaben je ta šport. Padel vedno igraš v dvojicah, vedno si povezan s partnerjem, vedno si v dialogu z nasprotniki. Med točkami se nasmehneš, izmenjaš kakšno šalo, se spodbujaš. Vse to ustvarja občutek lahkotnosti, ki ga pri drugih športih pogosto pogrešam.

Zakaj je padel več kot šport

Zame padel ni več samo oblika vadbe. Postal je prostor, kjer se gibanje prepleta z užitkom. Ko stopim na igrišče, se mi zdi, kot da za trenutek odložim vse skrbi, obveznosti in hitenje vsakdana. Telo dela, srce bije hitreje, a duša se umiri. Telefon pustim v torbi in za uro in pol, kolikor traja “match”, pač moram odklopiti vse težave.

V zrelih letih gibanje dobi drugačen pomen. Ne gre več samo za obliko telesa, ampak za energijo, vitalnost in kakovost življenja. Padel mi daje prav to, ne da bi imela občutek, da “moram trenirati”. Je nekaj, kar si želim, ne nekaj, kar bi si nalagala kot dolžnost. Najlepše pa je, ko ga igram z možem. To je najin čas brez telefonov, brez motenj, brez vsakodnevnih skrbi. Na igrišču sva soigralca, zaveznika in včasih tudi malo tekmeca, a vedno povezana. Ta skupni čas je postal dragocen del najinega odnosa.

Padel za telo in duha

Čeprav se morda zdi predvsem zabava, ima padel tudi dober vpliv na telo in duha. Ves čas si v gibanju, a na način, ki je dinamičen in raznolik, je dobra kardio vadba in prava mala terapija za možgane. Med igro si prisiljen biti prisoten, osredotočen na žogico, na gibanje, na trenutek. To je čudovit način, da se odklopiš od vsakodnevnega stresa. Hkrati pa druženje, smeh in občutek skupnosti dvigujejo razpoloženje in napolnijo srce. Padel priporočam vsem, ki si želijo gibanja brez pritiska in togih pravil. Vsem, ki si želijo več druženja, smeha in lahkotnosti v športu. Vsem, ki bi radi preživeli kakovosten čas s partnerjem ali prijatelji. In vsem, ki bi radi preizkusili nekaj novega, ne glede na leta ali kondicijo.

O novih strasteh v zrelih letih

Odkrivanje nove strasti po 50. je nekaj zelo posebnega. Ni več povezano z dokazovanjem ali tekmovanjem, ampak z radovednostjo in veseljem. Ko si dovoliš začeti znova, se v tebi prebudi igrivost, ki morda že dolgo spi. Padel me je naučil, da leta niso omejitev, ampak priložnost. Prava mladostnost zame ni v tem, kako izgledamo, ampak v tem, kako odprti smo za nove izkušnje. V pogumu, da poskusimo nekaj, česar še ne znamo, in v veselju, ko se pri tem nasmejimo sami sebi. Danes, ko stopim na padel igrišče, ne vidim le mreže in žogice. Vidim igro, smeh, gibanje, povezanost in svojo novo strast, ki me vsak dan znova spominja, kako lepo je biti živ, radoveden in nepremagljiv.

Nekaj dejstev o padelu

Padel ni povsem nov šport, čeprav se zdi, da je v zadnjih letih doživel pravo eksplozijo priljubljenosti. Začel se je v Mehiki konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Enrique Corcuera na svojem posestvu prvič postavil manjše, z ograjo obdano igrišče in oblikoval pravila, ki so združevala elemente tenisa in skvoša. Od tam se je šport hitro razširil v Španijo in Argentino, kjer je postal skoraj del kulture, danes pa ga igrajo po vsem svetu. Igrišče za padel je manjše od teniškega in obdano s steklenimi in kovinskimi stenami, ki so del igre, saj se žogica lahko odbije od njih. Igra se vedno v dvojicah, kar pomeni, da je taktika, sodelovanje in komunikacija med partnerjema zelo pomembna.

Oprema je precej preprosta. Namesto klasičnega teniškega loparja se uporablja poseben padel lopar, ki je trden, brez strun in z luknjicami, ki zmanjšujejo zračni upor. Žogica je podobna teniški, a nekoliko manj poskočna, kar omogoča bolj nadzorovano igro. Pravila so na prvi pogled zelo podobna tenisu, a z nekaj pomembnimi razlikami. Servis se izvaja od spodaj, žogica mora najprej pasti v nasprotnikovo polje, šele nato se lahko odbije od stene. Igra je zato bolj tekoča in manj prekinjena, kar prispeva k njenemu posebnemu ritmu.

FOTO: Neža Plestenjak (Studio Moj fokus)