Čas je za novo erotično zgodbo. Ne pozabite, še vedno poteka natečaj za Nepremagljivo seksi zgodbo, kjer eno avtorico konec poletja čaka lepa nagrada.

Vse o našem natečaju najdete TUKAJ.

Bil je petek zvečer. S prijateljicami se odpravimo žurat po predolgem času. Po uro dolgi vožnji se ustavimo v lokalu sredi neznane vasi, čisto na drugem koncu Slovenije. Klavdija si je zaželela gin tonika, tako da se usedemo za mizo. Opazujem ljudi okoli sebe, nasmehe parov, prijateljic, vzdušje v lokalu je bilo neverjetno. A nikakor se nisem mogla sprostiti. Sem se tako oddaljila od njih? Kaj mi je, da ne uživam? Govorim si: » Daj, Alja, sprosti se že, pred tabo bo pijača in dobra družba, pa daj, uživaj zaboga!« Kar naenkrat se moje oči ustavijo na moški figuri, noro izklesano mišičasto telo, ki je vse bližje in bližje. Kar naenkrat stoji pred mano, moj pogled pa je usmerjen, tja, kamor ne bi smel. Ustavi se, moje oči potujejo vse višje in višje. Naenkrat se najine oči srečajo. On je. Poznam ga. Zgrabi me panika. Začnem se spraševati, kaj je z mano, kako lahko tako hrepenim po njem. Pozdravi, se mi nasmehe in pobere naše naročilo. Moje oči ga ne zapustijo, gledam, kako vihti roke, medtem ko meša koktajle. V ozadju zaslišim: »Alja, Alja, kje si z mislimi, halooo?« Dovolj je, zresni se, samo on je. Uživaj večer s prijateljicami. Priključim se pogovoru. 

Kar naenkrat začutim roko na svojem hrbtu. »Evo dekleta, vaša pijača je tukaj!« Pogledava se. Šele zdaj sem se zavedala, res je on, njegova roka je na mojem hrbtu. Prešinejo me spomini. Spomini, ki sem jih globoko potlačila. »Fak!«, kar uide iz mojih ust, vsi me pogledajo. Zgrabi me panika, mislim si, sem to res ravnokar na glas rekla? »Fak, končno pijača, dajmo bejbe, nazdravimo!« Nazdravimo. »Ok, nasedle so,« si mislim. On pa me pogleda, se obrne, njegova roka zdrsi po mojem hrbtu in odide. Gledam ga, neprestano, ko se nasmiha drugim, se v meni prebuja jeza. Želim si ga. Vstanem in odidem na stranišče. Sedim na školjki, na robu solz. Mislim si, kako so lahko po vseh teh letih, ta čustva privrela na plano, tako hitro, tako intenzivno. Nenadoma zaslišim vrata in korake, ki stopajo počasi. Vrata se zaprejo. Ključavnica se obrne. Zgrabi me panika. Vstanem, se oblečem in stopim ven. On je. Marcel. Stoji pred mano in me gleda. Mine minuta, dve, še vedno stojiva in se gledava. Čutim, kako se v mojem telesu sproži ognjemet. 

Gledam ga in izgubljam občutek za čas. Iz njegovih ust zleti » Alja, oprosti!« In že čutim njegove ustnice na mojih, jezika, ki se prepletata in roke, ki polzijo na mojem telesu. Srčni utrip naraste, postajam vse bolj vlažna, ne morem se ustaviti. Moje noge želijo narazen, moja usta si želijo njegovega tiča in moja muca nestrpno čaka, da jo obiščejo njegovi prsti. »To je to,« si mislim. Ni več poti nazaj. Predam se trenutku, njemu, užitku. Strastni poljubi, njegove roke med mojimi nogami. Ne morem kontrolirati svojih rok, uhajajo mi in polzijo gor in dol po njegovem tiču. Kar naenkrat je tudi njegova roka na moji muci. 

Nekdo potrka na vrata. V hipu se odmakneva en od drugega in stečem nazaj v wc. »Zajebala sem«, si mislim. To je to, spet ga ne bom mogla pozabiti. Slišim krohot žensk na wcju in vrata, ki se zapirajo. Kar naenkrat ostanem sama. Vdihnem in izdihnem, popravim si pričesko in makeup, odpravim se že proti vratom, ko se ta, kar naenkrat odprejo. Spet on. Pred vrati. Brez besed me prime za roko in odpelje ven. Poskušam se opirati, ampak ne gre. Ne morem in ne želim, želim si le njega. Pa čeprav ne bi smela. V tišini hodiva do avtov, v moji glavi pa se podi nešteto vprašanj. Kaj mu bom rekla, kaj se bo zgodilo, zakaj to počne. Misli mi bežijo, sploh ne vem več, o čem naj razmišljam. Prideva do rdečega audija. In spet so tukaj slike, vsak kotiček avtomobila, vse je znano. Preveč znano. 

Stoji pred mano in me gleda. »Alja, hočem te!«, sem zaslišala. Tudi sekunda ni minila, in že so bile moje ustnice na njegovih, roka na njegovem tiču, moje telo ga je objemalo. Nisem se mogla ustaviti, tako močno sem si ga želela. Vedela sem, da je to to. Sama sva, zgodilo se bo. Spet. Njegove roke so polzele po njenem telesu, njene so božale tiča in ga grabile za rit. Vedno bolj strastno in hitreje. Slišalo se je le globo dihanje in vzdihljaji, ko so se njegove roke poigravale z njeno mokro muco, ščipale ščegetavček in jo držale za vrat. Obleke so ležale na tleh. Vrata avta so bila odprta, notri pa je ležala ona in on na njej. V ritmu, vedno hitreje, vedno glasnejši so bili tudi kriki. Njegova roka je pristala na njenih ustih, druga jo je grabila za vrat. Njegov prijateljček je z močnimi sunki prodiral globoko v njeno telo. Upočasni se, liže njen vrat. 

Kar naenkrat se Alja obrne in dvigne. Zamenjata se. »To zamujaš!«, mu reče in ga prime za vrat. Vsa mokra se usede na njegovega tiča in se dviga. Najprej počasi, nato vse hitreje. Ziba se gor in dol, naprej in nazaj. Napetost se dviga. Čuti, da se bliža vrhuncu in upa, da bo trajalo v neskončnost. On jo ustavi. »Dal ti bom vse«, ji reče. Zavihti se nanjo in njegov trdi penis začne svojo igro. Alja vzdihuje in se zvija, čuti, da je vrhunec zelo blizu. Ustavi se, čuti napetost, zvija se, v njej se odvija ognjemet in ve, da je še večji v njem. Gledata se iz oči v oči. Oba vesta, da je to orgazem, ki ga nikoli več ne bosta doživela. Počasi se umakne iz nje in se usede. Alja sede poleg njega. Pogledata se, nimata dovolj. Njene ustnice ponovno pristanejo na njegovih. Ampak tokrat počasi, strastno. Jezik elegantno opleta na vse strani. Poljub traja in traja. Ustavita se. 

»Veš, Alja …«, reče, in že mi gre po glavi milijon in ena misel. Prekinem ga: »Vem.« Vstanem in se oblečem. Prevečkrat se je že zgodilo. In točno že vem, kako se bo končalo. »Marcel, vem, ne gre, to je to to in več kot to ne bo nikoli.« Objame me: »Zakomplicirano je, nisem …« Gledam ga, oči se mi solzijo, vem, da ga hočem, ampak vem, da ne gre. Ne želim, da vidi moje solze. Pogledam ga in rečem: »Zakomplicirano je vedno bilo in vedno bo, bla bla bla.« V tem trenutku se zavem, da moram to končati, da lahko naprej zaživim. Dovolj imam, hočem svoje življenje nazaj, tudi če je brez njega. Kot kakšna plehka bejba bleknem: »Super si bil, ravno to sem potrebovala. Hvala. To je to. Srečno Marcel!« 

Slišim, kako želi nekaj reči, ampak moje noge me prehitevajo, vedo, da če ne uidem sedaj, ne bom nikoli. To je to. Na poti v bar si zbistrim misli. Sedem za mizo in nadaljujem z gin tonikom. Vem, da je bil to zaključek, ki sem ga potrebovala. Še tisti zadnjič, ki sem si ga želela. In bil je najboljši do sedaj.