Česa vse ni prinesel tale marec, ki je že za nami?! Res sem vesela in hvaležna za vse. Vsake toliko časa se trudim pozabiti na čas, v katerega so nas pahnili že pred letom dni. A tako je. Ohranjam mirne živce, dobro voljo in kondicijo. 

Vse je za nekaj dobro. In tudi v službi je kar izziv, da se vsak dan spoprijemamo z novimi podatki, novimi političnimi intrigami, z očitki nekaterih državljanov, kaj za vraga počnemo, ko poročamo o novem zaprtju države, nošenju mask na prostem, zapiranju vrtcev, šol …

Verjamem, da doma na zaslonu ljudje vidijo nas, ki samo sporočamo, prenašamo odločitve v domove Slovenk in Slovencev, ampak razumite, to je naše delo. Sicer ne bi bili obveščeni. Dobila sem sporočilo, da bi nekdo v televizijo najraje vrgel vse, kar ima pri roki. Verjemite mi. Še sama bi to kdaj naredila, ker preprosto ne razumem nekaterih odločitev. 

Mar res ne vidijo, da jih spregledamo?

A imam to srečo, da lahko vse dvome predstavim sogovornikom v studiu. Odločevalcem, oblasti, strokovnjakom. In včasih, ko jih poslušam, ne morem verjeti, kaj pripovedujejo. Skregano je z logiko, halooooo, je to mogoče? Ja, je, ampak tudi če v meni vre, tega seveda ne smem pokazati navzven. Ohrani mirno kri, Petra, brzdaj se, oblikuj naslednje podvprašanje. In kaj včasih dobim? Spet iste stavke. Eno in isto. Ne morem verjeti. Mar res ne vidijo, da ljudje dobro vedo, da se izmikajo?! Pa saj nismo neumni, nismo z drugega planeta, no. In v takih primerih moramo novinarji res ohraniti mirno kri.

Ampak tudi če v meni vre, tega seveda ne smem pokazati navzven. Ohrani mirno kri, Petra, brzdaj se, oblikuj naslednje podvprašanje.

Še najlepše pa je, ko gostu samo predstaviš dejstva, posnetke, nisi nič provokativen z besedami, slika govori sama zase in gostu ni nič jasno, obliva ga rdečica – seveda tega ni pričakoval – in potem vidiš njegov odziv. Tu pa lahko naletim na očitke, da sem agresivna. Ampak ne, sama sem še vedno mirna, ker slika govori zase. Pove vse. To je tudi čar televizije. Kdor ničesar ne skriva, bo mirno odgovoril na vsa zastavljena vprašanja.

Natrenirala sem potrpljenje

Seveda sem tudi sama v takšnih primerih pod adrenalinom. Kot tempirana bomba, ki lahko vsak hip izbruhne, eksplodira, ampak z leti se veliko naučiš. Potrpežljivo poslušaj sogovornika, čakaj ga s primernim podvprašanjem in predvidi, kaj lahko odgovori.

Sama kdaj pa kdaj pred soočenji prav treniram možne scenarije, kaj bi sogovornik utegnil odgovoriti, in potem temu primerno oblikujem različna vprašanja. Pri politikih je to lažje, ker so predvidljivi. Večinoma veš, kaj ti bodo odgovorili, potem pa je na novinarju, kako je pripravljen, kakšno bo vprašanje, kako bo izpeljal soočenje, da bo korekten do vseh. Prava mala umetnost. 

Ampak ko je vsega konec, ko studijske luči ugasnejo, adrenalin popušča. Veš, da je uspelo, a vedno je seveda lahko še bolje. Ne iščem izgovorov, ampak večinoma sem vesela. In srečna, ker opravljam to delo. Hvaležna iz srca. In res sem se naučila ohranjati mirno kri. No, kdaj pa kdaj me bo še vedno zaneslo … ha, ha, ha.

Fotografije: ARHIV POP TV