Ko takole sedim pred nepopisanim listom papirja – ali bolje praznim zaslonom, mi po glavi šviga toliko različnih idej in misli, da še sama ne vem, kje naj začnem. V času, ki je vse postavil na glavo, nas vse skupaj močno zaznamoval, da kot družba gotovo še dolgo ne bomo okrevali.
A vseeno v vsaki stvari poskušam najti nekaj dobrega, pozitivnega, nekaj, česar se bom čez 10 ali 15 let spominjala samo še kot obdobja, ki se je morda celo moralo zgoditi, da začutimo, spoznamo, da ne delamo vsega tako, kot je prav, da nas lahko neka nevidna stvar naredi močnejše razumsko, čustveno in tudi socialno. Seveda smo ljudje tudi socialna bitja.
Če me nekaj tare, koga bom pa poklicala? Nekoga, ki mu zaupam, za katerega vem, da me bo postavil na realna tla. In pokličem lahko še vedno. Ne morem pa s tem nekom – prijateljico, kolegico, sodelavcem – na kavo, kosilo. Svojih čustev in skrbi ne morem izliti iz oči v oči, kot si to želela. Zato si, ko približam telefon, da bi nekaj napisala ali koga poklicala, velikokrat premislim. To ni enako. Ne gre. Petra, počakaj, saj bo enkrat konec. A tudi potem ne bo vse tako, kot je bilo.
Vesela sem, da je zadnje leto zelo dobro izpraznilo ali vsaj presejalo nabor t. i. prijateljev ali kolegov. V resnici sploh ne vem, od kod so dolgo nazaj prileteli. Zakaj so tu? Kaj pravzaprav hočejo? Vedno je nekaj. To obdobje pa je dodobra izčistilo bazen lahko rečem koristoljubnežev in slabo mislečih. Vesela sem, da so ostali trije, morda štirje, ki jim lahko popolnoma zaupam. A veste, ko enostavno veš, da je to to. Ko to osebo samo pogledaš in veš, kaj je narobe, zakaj se smeji, kaj se ji dogaja. Preprosto tam je.
Imam srečo, da ne delam na daljavo, da se doma ne utapljam v mislih in vprašanjih, kdaj bom odšla vsaj med ljudi v delovno okolje, da preprosto ne bom vsak dan znova sama doma, ob računalniku, na različnih zoomih, zaprta v svoj mehurček, ki lahko tako ali drugače poči, ko imaš vsega dovolj, a moraš biti tam.
Čeprav nas je veliko manj kot običajno, sem hvaležna za vsak dan na Kranjčevi, ki je že leta in leta moj drugi dom. Da vsaj nekomu rečem ‘dober dan, kako si’. Pa čeprav na hitro. Delo kliče. Rada sem v družbi, rada se pogovarjam, družim, smejim, sem na tekočem z informacijami. Čas zleti mimo in vem, da sem. Vem, da to potrebujem. Ne morem biti zaprta. Ne morete me omejevati. Skrbim zase. Za svoj mehurček. Kolikor pač lahko.
Ampak največje omejitve so tako ali tako v naših glavah. Natanko tako bo, kot si bomo naredili.
Ne čakam na to, kdaj bo konec, ampak živim in delam, kot v danih razmerah lahko. In predvsem pa poskušam biti odgovorna. Ker vem, da bomo samo tako zmagali tudi zato, ker se nečemu odrekamo in smo pristrigli krila druženju, obiskom, zabavi. Lani, ko smo razglasili epidemijo, bi morala praznovati rojstni dan. Pa ga seveda nisem. Leto je naokoli – in spet ga ne bom. Pa kaj, si rečem. Vsi smo na isti ladji. Enkrat bomo varno pripluli na cilj. Potem bo čas za vse. Za še bolj kakovostno. Se že veselim.
Pa srečno, drage moje!
