Po daljših počitnicah spet pozdravljene, spoštovane dame! Ker se je ravno začela šola, so me misli takoj odpeljale k mojim prvim izkušnjam z njo. Ko greš pri šestih letih sam med šolske klopi s ključem od doma za vratom in pojma nimaš, kaj te čaka, vse je novo.

Malce te je strah, malce te preveva veselje. Ne nazadnje bom spoznala nove prijatelje, učiteljico, vse bo novo. Vsa sem v pričakovanju, a hkrati me je strah. 

Sedem bolj zadaj, da me ne bo nihče opazil. Bog ne daj, da bi dvignila roko, povedala, kaj mi leži na duši, ne sodelujem ob pozivu učiteljice: kdo nam bo povedal …? Kot prestrašena ptička v kletki sem. Imam strah pred vsem, tudi pred zelo prijazno učiteljico. Pozneje, čez leta, spoznam, da je to bolj spoštovanje, ki ga imamo žal danes do avtoritet veliko manj. V mojih časih je bilo vse drugače. Ampak ko sem se dodobra spoznala z okoljem, sošolci, učitelji, sistemom, potem pa sem postala tista prava Petra. Dobro se počutim, upam si dvigniti roko in povedati stavek ali dva. Ampak šele z leti človek pridobiva samozavest, se otrese notranje treme, morda v trenutkih stiske, ki ti sicer, če se je ne znebiš, lahko močno greni življenje.

Spomnim se 4. razreda OŠ, ko mi je učiteljica med opažanja v redovalnico pripisala: AMBICIOZNA! Prooooosim, le kaj neki sem naredila?! Pa tako pridna sem bila, odlična po uspehu, potem pa ambiciozna?! No, takrat me je ta opis spravil skoraj v jok, a so mi lepo pojasnili, da ni s tem prav nič narobe, ravno nasprotno.

Spomnim se 4. razreda OŠ, ko mi je učiteljica med opažanja v redovalnico pripisala: AMBICIOZNA!

No, in ta ambicioznost se je z leti lepo pokazala. Saj so bili slabi trenutki, ampak nisem se dala. Ko sem začela delati na lokalni televiziji Kamnik, so me takoj ‘vrgli v vodo’. Takoj sem dobila oddajo v živo. Še isti večer, če sem natančna. In so si mislili: naj se pupa znajde. Marsikomu v režiji sem izvabila velik nasmešek na obraz med vodenjem, morda kakšen huronski smeh ali posmeh, ampak briga me. To je bilo prvič. Eno uro z gostjo in telefoni v živo. In ob začetni tremi, ko se je prižgala tista lučka na kameri, sem se hitro ulaufala in preživela. Z vsako oddajo je bilo lažje. A vedno z določeno mero začetne treme. Tudi ob prehodu na ‘ta velike’ televizije je bila trema vedno prisotna, ampak to te naredi boljšega – ni ti vseeno, popolnoma si pripravljen na oddajo, soočenje, pogovor, vklop. Trdo sem delala, pa menda že ne bom zdaj pogrnila, lepo vas prosim. :)))

Ničesar ne obžalujem

Spomnim se trenutka na RTV, ko sem kot novinarka z rosnimi 19 leti začela delati v informativnem programu. Naredila sem raport s terena in ga umestila na sredino objavljenega prispevka. Haaaalooooo, sem zaslišala kričanje iz redakcije. Urednik je ‘padel ven’, kričal name, kako si upam. Skoraj bi zajokala. Sploh nisem dojela, kaj je narobe. No, zdaj vsi postavijo raport tja, kamor jim ustreza, takrat pa je bilo to bogokletno. Ena noč je šla za to, naslednji dan pa v nove bitke.

Ničesar ne obžalujem. Iskreno ne. Ker se nisem pustila ukalupiti, da bi bila po meri vsem, v nekem povprečju. Ne, jaz sem jaz. Z vsem napakami, neumnostmi, ki sem jih naredila v življenju, pa tudi z dobrimi stvarmi, na katere sem zelo ponosna. Vse, kar so mi te bitke dale, me je naredilo še močnejšo, zelo debelo kožo imam in ne pustim se voditi. Razmišljam o stvareh, ogromno preberem, z vsem sem na tekočem, kajti le tako si lahko ustvarim svoje mnenje. In to šteje.

Od tiste šestletne deklice do danes je minilo ogromno časa. Bila sem tiha, plašna, zaprta vase, popolno nasprotje od danes, ampak življenje me je naredilo takšno, kot sem. Morda sem navzven samozavestna in ambiciozna, a znotraj še vedno dvomljiva, željna učenja in novega spoznavanja. 

Ampak tako je. To sem jaz. To je moja zgodba. Moje življenje.

Vsem mamicam in šolarjem želim uspešen začetek novega šolskega leta in pustite svojim otrokom, da so, kakršni so. Izjemni. Vsak je svoja zgodba.

Pa srečno.