Včeraj sem dobila bonboniero. Takoj sem se odločila, da ti moram pisati.

Prvič, ker sam veš, da se izogibam t. i. slabemu sladkorju, ker ne prinaša v naša življenja ničesar koristnega, morda le odvisnost in zapacanost telesa. In drugič, ker se v bonbonieri skriva mnogo več kot le sladkorčki.

Pozornost me je sicer kot vedno pobožala po srcu. A si nisem mogla pomagati. Začela sem razmišljati. Ljudje se obdarujemo, si kupimo kaj pregrešno dragega in sladkega, kar naj bi bilo izraz spoštovanja ali ljubezni, naklonjenosti, v resnici pa smo le ujetniki potrošniške družbe in reklamnih sporočil, ki nam na podzavestni ravni vsiljujejo nakupe. Večkrat, ko nekaj slišimo, bolj verjamemo. Sprejmemo za sveto resnico. Na primer, da je ta in ta pralni prašek najboljši. Greš in ga kupiš. Verjameš. Pa še sam ne veš, zakaj. Zadovoljni nesemo tako nekega dne nekomu bonboniero. Najdražjo. In tako sem jo dobila včeraj tudi sama. Pa bi bila veliko bolj vesela solate z vrta ali jabolka. Tega si me med drugim naučil tudi ti. Ceniti darove narave. Vračati se k njej.

Pišem ti, ker se le s teboj lahko pogovorim in odpiram diskurz o (za večino) banalnih stvareh v življenju, ki so lahko sočasno tudi zelo pomembne, morda celo ključne za razumevanje in udejanjanje sicer znane misli – kar misliš, to si. Ali še bolje, kar misliš, to postaneš. V 21. stoletju se mi zdi precej popularna. Sama je dolgo nisem razumela. Ker nisem poznala svojih misli, nisem zmogla dojeti manifestacije mišljenega. Mislila sem, mislila in mislila, na koncu pa je dan požrla tema in v postelji se sploh nisem zavedala večine misli, ki so me spreletele čez dan. Kaj šele dejanj, ki so bile podaljšek misli. Ob tem sem se nehote spomnila mojega prvega pisma, naslovljenega nate, o temi. 

Se nadaljuje … Mae Kei

Mojca Debelak – MojChi
Energijski center MojChi
051 829 560
info@mojchi.com