Spominjam se, da se že kot deklica nikoli nisem zadovoljila samo s tistim, kar sem videla, kar je bilo očitno. Vedno sem raziskovala in dajala pomen tudi tistemu, česar nisem mogla videti.
Skritemu. Neočitnemu. Kako nekdo živi za štirimi stenami? V svojem telesu, v svoji duši. Slutila sem, da če spregledam nevidno in vključim vidno, pridem morda do celote. Do delčka širine, ki tiho priča o naših življenjih. V njej je modrost. Tako se mi vsaj zdi. Pa tebi?
In tako se sprehajam tudi po svojem drobovju, čuječa, a sočasno vedno bolj omahljiva, saj včasih detajli tudi niso lepi za človeško oko. Bolj, kot se sprehajam, več vidim in močnejša bi morala biti, da bi vse lahko prenesla. O sami sebi, o ljudeh, o sistemu, o svetu. Začnem pri sebi, seveda. Toda teme ne bo nikoli moč spremeniti v svetlobo. Kdo to zna? Pokaži mi ga. Pa ne v besedah, prosim. Takih imam že preveč okrog sebe, s seboj vred.
Ne slepim se rada. Tema bo vedno korakala z menoj, tako kot svetloba. In ne vem več, katera mi je ljubša. Obe pač živita z menoj. Nekje na sredi se pomešata v sivino in ta je morda zame še največji izziv. Siv in povprečen dan, ponavljajoč se v neskončnost, bolščeča sivina razvlečena v trenutkih, ki jih ne moremo kaj dosti spremeniti. Na vse pač nimamo vpliva, pa če se delamo še take bogove. V takšnih razcapano sivih dneh bi se najraje zatekla v svojstven doping. Šla telovadit. Se podala v nakupovanje. Ali še bolje se peljala na kosilo, ki bo mala pregreha … ne bo preveč zdravo, saj veš. Če to ne bo razbilo sivine, bi se morda lahko prijavila na nov tečaj Nečesa Modernega pač. Dokazano evforija dela čudeže, ko naletiš »na enako misleče«, jamrajoče ali vzdihujoče od vseh vrst duhovnih čudežev. Po tem si gotovo vsaj nekaj dni zadet od vsega, kar se ti je zgodilo in se prav presenečeno čudiš, ko mine, zakaj vsi uvidi in pozitivne vibracije ne delujejo večno. In spet pride siv dan. Enkrat v njem ostaneš sam. Ja.
Tako živimo. Jaz bolje kot ti, ti bolje kot soseda. Si pač bolj pameten in naredil si napredni tečaj joge. To seveda sploh ni pomembno, a majhnemu človeškemu umu se zdi bistveno. Živeti bolje kot drugi. Imeti certifikat. Pa čeprav izmišljen od Nekoga, ki se ima za človeka z velikim N. Najti skrivno formulo uspeha, izumiti srečo, jo zapisati, če je treba, tudi v bitcoinih. In kar mantramo, deluje, ker slepo živimo, ker vse prevečkrat bolščimo in vidimo samo detajl, ne pa celote. Ne vidimo Teme, ki je svetla Resnica. Ne, s takim delovanjem ne vidimo veliko, ne zaznamo posledice, ki že trka za ovinkom. In sprašujem se, kaj se zgodi, ko mantrajoči dvigne pogled in zagleda vso realnost, ki je prej ni videl, ko je strmel v tla. Kaj neki? Veš morda ti?
Se nadaljuje …
Mae Kei
Mojca Debelak – MojChi
Energijski center MojChi
051 829 560
info@mojchi.com
