Zgodba, ki mi je segla zares globoko v srce in tu bo ostala do mojega zadnjega diha.  

20 let kariere imam za seboj. Na odru sem stala že neštetokrat. Na humanitarnih koncertih sem bila že tolikokrat, da sploh štejem ne več. V povprečju zagotovo enkrat na mesec, leto ima 12 mesecev, 20 let sem na sceni … Izračunajte sami. 

V vseh teh letih so se me, priznam, določene zgodbe dotaknile malo bolj, določene malo manj. Nekatere so bile, celo verjamete ali ne, privlečene za lase samo zato, da si je nekdo malo napolnil žepe. 

Obstaja pa zgodba, ki mi je segla zares globoko v srce in tu bo ostala do mojega zadnjega diha. Zgodba in posledično koncert, ki se je v torek zgodil v ljubljanskih Križankah. Koncert Viljem Julijan. 

Ne znam vam opisati čustev, ki jih nosim v sebi. Na eni strani čustvo ponosa, veselja in sreče, po drugi strani jeze, žalosti, razočaranja. In ko se vsa ta čustva med sabo premešajo, se niti ne znaš prav spopadati z njimi. V torek se je zgodila magija. Vem, da se sliši klišejsko, pa vendar. To je bil najlepši, najbolj čustven, najbolj ljubeč, najbolj oh in sploh koncert v mojem življenju. Slišal si bitje vsakega srca med publiko in, če bi komu iz žepa padla šivanka, ja, slišalo bi se. 

To je bil najlepši, najbolj čustven, najbolj ljubeč, najbolj oh in sploh koncert v mojem življenju.

Morda je za vsa ta čustva krivo dejstvo, da sem se v vseh teh dvajsetih letih kariere vedno borila za nekaj. Oziroma, smo se slovenski glasbeniki borili za nekaj. Za denar, da smo otroku omogočili operacijo noge, za dvigalo za invalida, za operacijo srca, za … Za nekaj pač. Tukaj pa se nismo borili za nič. Tudi če bi se, bi  bilo brezpredmetno. Dejansko, pa naj se sliši še tako zelo kruto, smo se poslavljali od živega, lepega fantka z angelskim obrazom in pogledom. Od fantka, ki nas je poslušal zadaj v zaodorju, v svoji mehki posteljici, obkrožen z zdravniki. Od fantka, ki izhaja iz najbolj ljubeče družine, ki sem jo kadarkoli v žvljenju spoznala. Ena gospa je celo napisala, da, če gresta Nina in Grega kdaj narazen, potem neha verjeti v ljubezen. Dejansko smo nastopili zato, da bo Viljem Julijan na tem našem malem planetu pustil svoj pečat.  

Zdaj pa, ko je koncerta konec, ugotavljam, da ni Viljam Julijan tisti, ki potrebuje našo podporo, da pusti pečat. Mi smo krvavo potrebovali njegovo, a se tega niti nismo zavedali. Zato bo to pismo, če je bilo prejšnje namenjeno glasbenim kolegom, namenjeno tebi dragi Viljem Julijan.  Nihče ne ve napovedati, koliko borbe te še čaka. Lahko je to par dni, par tednov, mesecev ali let. Dejstvo je, da bo v vsakem primeru tvoje življenje prekratko. Ampak naj ti povem dragi mali, veliki fant, da to, kar si mi ti dal v svojem življenju in da to, kar sem se naučila od tebe, mi ne more dati nihče, niti nekdo, ki je dočakal 100 let. 

1000 ljudi je v ljubljanskih Križankah jokalo, vključno s predsednikom države. Jokalo zate in po pravici, jokalo tudi zase. Ker si nam dal vedeti, kakšni bedaki smo na trenutke, kako ne znamo ceniti stvari, ki bi jih morali, kako so nam določene zadeve samoumevne, pa to seveda niso. Kako nepomembno življenje živimo na takšen način, kot ga živimo. Kako ne znamo izkoristiti vsake dane priložnosti za nekaj lepega in kako se idiotsko zapletamo v nepomembne stvari in si kompliciramo življenje. 

Ampak naj ti povem dragi mali, veliki fant, da to, kar si mi ti dal v svojem življenju in da to, kar sem se naučila od tebe, mi ne more dati nihče, niti nekdo, ki je dočakal 100 let. 

Dal si nam vedeti, da je življenje lepo. Ne glede na vse. Če le vidimo s srcem in ne z glavo, ki je tako ali tako preobremenjena od vsakodnevnega bombandiranja. 

Hvala ti dragi Viljem Julijan. Hvala ti, ker si tako nesebično prišel na ta svet in nas vse nekaj naučil. Hvala tebi in vsem tebi podobnim, ki so se in, ki se boste spremenili v angele. Kajti, če angeli res obstajajo, potem morajo imeti tvoje oči, tvoj obraz. 

Hvala ti! 

Naj se sliši še tako klišejsko, osladno ali kako drugače, pa vendar- ZA VEDNO, BOŠ V MOJEM SRCU ostal kot junak, ki se je odločil spremeniti naš, moj svet!