Polona Klančnik je mama in partnerka ter prijateljica. Deloholik in uživač. Je ustanoviteljica prve šole peke z naravnim kvasom, D(r)oživetje, ki jo vodim skupaj s poslovnim partnerjem in prijateljem Erikom Bačarjem. Prav tako je ustanoviteljica blagovne znamke PolaBekeraj.

PolaBekeraj in D(r)oživetje sta tesno povezana, saj se ves čas prepletata in sodelujeta. Zato me tudi večina ljudi pozna pod imenom Pola. Pola, šepetalka bakterijam. Bila je tudi glavni idejni in kreativni vodja velike knjižne uspešnice Drožomanija, a so se zaradi različnih interesov poslovno razšli. Tako je ustanovila svojo znamko − z ekipo, ki diha isti zrak kot jaz, je ljudska in srčna, predvsem pa resnično strokovna in polna znanja. 

Kdor že prej ni slišal in preizkusil peke z drožmi, je to gotovo storil v karanteni. Se je to kaj opazilo na primer pri povpraševanju, prošnjah za recepte, za pomoč pri vzgoji droži, se je povečala skupina na facebooku? 

Naša šola ima dve skupini, ena je plačljiva online D(r)oživetje učilnica, kjer izvajamo online tečaje. Druga pa je klasična skupina D(r)oživetje, ki se ji lahko pridruži vsak. V zadnjih dveh mesecih je porast v obeh ogromen, vsak dan prihajajo novi člani, vsak dan se peče na tone kruha (smeh). 

Kakšna je pravzaprav zgodba o Droživetju?

Sama sem bila idejni in kreativni vodja Drožomanije, ker sem že pred dolgo časa videla trend v peki kruha. Kot podjetnik sem seveda nato »naredila« knjigo Drožomanija, ki je velika uspešnica. V poslu se rado zgodi, da pride do navzkrižnih interesov, in tudi pri nas se je zgodilo, da se nismo strinjali in ujeli. Na podlagi tega sem ustanovila drugo blagovno znamko: D(r)oživetje, šola peke z naravnim kvasom. 

Ker menim, da lahko uspemo samo skupaj in samo tako resnično ponudimo kakovostno znanje, saj nihče ne zna vsega sam, sem k sodelovanju povabila Erika Bačarja − po mojem mnenju je to človek, ki ima največ znanja o drožeh v Sloveniji in tudi prek meja. Z Erikom zdaj skupaj vodiva šolo, vendar imamo v šoli same izjemne predavatelje, tako iz tujine kot tudi domače. Organiziramo tečaje in pa enkrat na leto ’masterclasse’. V zadnjem času se ogromno posvečava izobraževanju v restavracijah in kmečkem turizmu, imava razna strokovna izobraževanja. Kar nekaj priznanih chefov zdaj peče po recepturah D(r)oživetja. Evo, to je naše D(r)oživetje. Tukaj si z lahkoto upam trditi, da je to najbolj strokovna in celovita »šola«, saj le z vsemi temi strokovnjaki lahko ponudimo toliko znanja, ki ga v tem trenutku v širši okolici, tudi prek meja, nima nihče. 

• 

• 

• 

Kako ste se spopadli z začetnimi izzivi, kot so investicije, promocija …? So vam izkušnje iz prejšnjega “življenje”, ko ste delali v marketingu in trženju, prišle prav? 

Sreča je na strani pogumnih, pravijo. Sama sem v kulinaričnem poslu že dobrih 15 let. Moja prva delavnica, ki sem jo vodila, je bila ravno maja pred 15 leti. Tako da ja, to je kar nekaj let izkušenj. Vmes sem bila redno zaposlena, tako v kozmetiki kot v medijih, in seveda to so izkušnje, ki ti dajo neprecenljivo vrednost. Seveda se na podlagi teh izkušenj znaš »obrniti«. Strah pa je pri pravem podjetniku vedno prisoten. Vedno. Trenutno odpiramo dve novi poslovni enoti. A me je strah? Ja, noro me je strah, a hkrati verjamem v uspeh. Če se slučajno kje zalomi, imam pripravljen plan B: nova kariera, ki bi jo sicer uresničila pri 50-ih letih (smeh). 

In še nekaj je, brez ekipe ne gre. Lahko sem še tako dobra in inovativna, če nimam podpore svojega dragega in prijateljev, mi ne bo uspelo. Brez Simone, svoje prijateljice, desne roke in zdaj svoje enakovredne poslovne partnerke, nikoli ne bi bili tu, kjer smo. Nihče ne zmore vsega sam. Star pregovor pravi: »Če želiš uspeti hitro, pojdi sam. Če želiš uspeti na dolgi rok, pojdi skupaj. (If you want to go fast, go alone, if you wanna go far, go together).«

Jaz sem v podjetju kreativni vodja, uresničevalec sanj. Simona je ’kapo di banda’. Je realna in pridna ter edina, ki ji 100-odstotno zaupam. Hkrati dovolj nora, da me razume in podpre ter odobri še tako nemogočo idejo. Obe prihajava iz marketinga, in ja, ogromno so nama pomenile pretekle izkušnje. A treba je vedeti, učimo se vse življenje, če se le želimo učiti. 

Ste se o poslu naučili še kaj novega?

Vsak dan, vsako minuto. Tudi plin znam zamenjati, tudi jezik gradbenikov govorim. Ja, vsak dan je nov dan za učenje, tako v poslu kot v življenju. 

Tudi na področju peke z drožmi je kar veliko konkurence. Kako ste vi našli oziroma si izborili svoje mesto? 

Upam, da se to ne bo slišalo samovšečno, ampak D(r)oživetje nima konkurence. Vsi vrhunski strokovnjaki, ki imajo resnično ogromno znanja, so del naše šole in delujejo z D(r)oživetjem. Izjemno smo ponosni na svojega častnega člana Andreja Jamnika, ki mu jaz pravim enciklopedija na dveh nogah. Potem je tu Erik Bačar, soustanovitelj, ki ima znanja, ufff, ne vprašajte, koliko. Sama sem obiskala precej tečajev v tujini in sem tudi članica raznih Sourdough klubov po svetu. Tukaj so še kolega Boris iz Hrvaške, ki se je šolal v Rimu, pa naš Claudio Perrando, ki se trenutno nahaja v Budimpešti, in naš Davide Argentino, ki k nam prihaja iz Manchestra, kjer trenutno ustvarja z enim najbolj znanih svetovnih chefov, in še mnogi drugi … In potem Primož Lavre, izjemni fotograf in velik poznavalec fermentacije. To so ljudje, ki si jih lahko samo želiš, da jih poznaš, kaj šele da lahko delaš z njimi. Naša največja prednost je, da delamo enotno in delamo skupaj. 

Kot ugotavljam, je to nekaj, kar ljudi hitro zasvoji. Kaj je tako posebnega pri peki z drožmi?

Mene kličejo tudi šepetalka bakterijam (smeh). Preprosto zasvojijo te. Poleg vsega pa veš, da je to nekaj izjemno dobrega in zdravega. Mesenje testa pa je čista relaksacija. Ničesar posebnega ni, samo preprosto zasvoji te. Tukaj bi lahko napisala roman, a nima smisla. Mislim, da mora vsak poskusiti in potem bo videl. 

Ste tik pred odprtjem pekarne in dela so zaradi pandemije zastala, prav tako so odpadle delavnice. Kako ste se znašli in ostali v stiku z vsemi ljubitelji droženja?  

Malo se nam je pa res vse zamaknilo. Ampak nič hudega, v teh dveh mesecih sva s Simono obrnili vse na glavo. Spremenili sva koncepte, vzeli še en lokal, ki ga bomo odprli septembra.  

V pekarni, kjer smo nameravali imeti tudi kulinarični studio, smo se odločili, da vse odpade in bo samo proizvodnji del, saj na trg dajemo pet novih izdelkov in se bomo osredotočili samo na to. 

Vsaka slaba stvar prinese nekaj dobrega, le tako jo moramo vzeti. 

Naučila sem ogromno ljudi, kako peči kruh, ki sicer ne bi imeli časa. Imam novo bazo. Res pa je, da hvala bogu za online delavnice in vse preostale virtualne stvari. Meni je bilo kar všeč ta dva meseca, če sem potiho iskrena. 

Življenje se, kot kaže, vrača na stare tire. Česa se najbolj veselite?

Jutranje kave s Simono, potem ko sva oddali otroke vrtec. To ima zame v tem trenutku neprecenljivo vrednost.