Ta zapis je retrospektiva ob dvajseti obletnici zmage na izboru za miss Slovenije ali, kako so sanje postale (ne vedno lepa) resničnost.
»… In miss Slovenije leta 2000 je …. Rebeka Dremélj!« je v Cankarjevem domu slavnostno razglasil igralec Primož Ekart, ki smo ga takrat spremljali v priljubljeni seriji Tv Dober dan. Malo je sicer narobe razglasil leto – pisalo se je namreč 2001. – in naglasil priimek, a poklical je mene! MENE! Še vedno ne morem verjeti, da je od tega minilo že 20 let! In ob takem jubileju se človek potopi v spomine. Tudi jaz se bom, saj se jih je nabralo mnogo, mnogo …
Zmaga z zgolj eno misijo
Ob razglasitvi je bila vsa dvorana na nogah in se veselila z mano. No, vsaj pol dvorane, hajd. Veselje je bilo pri mojih domačih, seveda pa je bilo med gledalci tudi veliko takih, ki so bili razočarani, češ »od vseh teh misic bi pa res lahko zmagala katera druga«. Takrat so bili še časi, ko so se pred malimi zasloni zbrale celotne družine in izbore za miss Slovenije napeto spremljale ter glasno navijale za svoje favoritinje. Se še kdo od vas spomni tega? Včasih se zato rada pošalim, da je bil izbor pri nas priljubljen kot Super Bowl v ZDA. Je pa res, da je takrat vsak vedel, katera je aktualna miss – za razliko od danes, ko, priznam, tudi sama ne vem, katera nosi to nekdaj laskavo titulo. A naj se vrnem nazaj na oder Cankarjevega doma leta 2001 …
Nikoli ne bom pozabila, da sem imela ob razglasitvi v glavi le eno misel, morda celo misijo – kako iz majhnega, skoraj nepoznanega kraja, imenovanega Senovo, prodreti na slovensko glasbeno tržišče. Pred tem sem celo klicala Nušo Derenda, ki mi je skoraj soseda, če mi lahko pomaga. No, pa je ostalo samo pri klicu. Prav ta izbor in zmaga sta bila namreč zame velika odskočna deska, česar sem se še kako dobro zavedala. Nikoli ne bom pozabila niti svojega prvega intervjuja, skozi katerega se je prebijal takrat tudi novinec na novinarskem parketu Lado Bizovičar. Jaaa, tudi Lado ni več rosno mlad. Čeprav je otročji kot dvajsetletnik. ☺ Pa simpatičen tudi, seveda! ☺ In že tam iz mene niso prišle le besede, ampak tudi petje in glasba …
Večni in izgubljeni spomini
Priznam, da se je v tem času nabralo toliko spominov, da so se med njimi marsikateri tudi izgubili. Ko tako včasih srečam koga, ki začne razlagati o katerem od dogodkov izpred let, jaz pa nimam pojma, o čem govori, se kar malo prestrašim za svoje zdravje. (smeh) A potem na srečo vedno pridem do zaključka, da se mi je v življenju dogajalo toliko, da sem živela prehitro. Ni mi uspelo ustvariti določenih spominov, ampak so šli številni od njih v nekakšno črno luknjo pozabe. Seveda pa so najpomembnejši ostali tako živi, kot bi se odvili včeraj …
Oranje ledine in zmaga vsebine nad lepoto
Živo se spominjam, kako sem se veselila zmage, kako sem za glavno nagrado dobila peugeota 206 in smuči Elan, ki mi jih je podaril sam Bojan Križaj. Kako sem organizirala pet plesalk, ki so z mano hodile po nastopih, kako sem snemala svojo prvo pesem Ko ugasnejo luči – videospot zanjo sem snemala celo v Las Vegasu. Kako sem tisti čas občudovala Sebastiana, Power Dancers in Bepop, ki so takrat postali velike zvezde … In kako zelo sem si takrat želela biti na njihovem mestu. Je pa tudi res, da mi je s trudom uspelo marsikdaj. Včasih tudi nemogoče. Ne bom pozabila trenutka, ko sem v grosupeljskem Kongu organizirala svojo promocijo albuma.
Je pa tudi res, da mi je s trudom uspelo marsikdaj. Včasih tudi nemogoče.
Bila je res spektakularna, to vedo vsi, ki so bili na njej. In takrat sem o sebi prebrala ‘kritiko’, ki me je res močno prizadela. Zapisala jo je novinarka v Dnevniku. »V Grosuplju se je odvijal pravi holivudski spektakel, ob katerem smo že sam prihod glavne zvezde na oder čakali z odprtimi usti. Pričakovali smo vsaj Madonno, vendar je na našo žalost prišla le Rebeka Dremelj.« (Ni znala pohvaliti, da se je Slovenka lepo potrudila.) Zdi se mi, da sem vso kariero orala ledino, ko sem postala prva slovenska miss, ki je začela glasbeno kariero. Pozneje sem postala ena izmed, kajti ljudje radi pozabijo, kdo je bil prvi (pa saj navsezadnje to niti ni pomembno). Prva sem imela kolekcijo spodnjega perila, parfum pa … Rebeka brez strehe nad glavo, pa … mah, ni, da ni. In ko smo ravno pri misicah in lepoti. Iskreno se sama nisem nikoli počutila pretirano lepe.
Oziroma lepa že, seveda, da sem, saj smo vse ženske, ampak želim povedati, da nikoli nisem gledala nase kot na lepotico, ki se mora pomeriti z drugimi v lepoti. Vedno sem imela višje cilje. Saj sem vedela, da sem v redu, a nisem imela občutka, da sem zmagala zaradi svojega zunanjega videza, pač pa je bila zmagovalna moja vsebina. Karizma. Mnogim simpatičnost, drugim pa seveda tudi antipatičnost! 🙂 Globoko v sebi sem kljub rosnim dvajsetim letom vedela, da lahko ljudem nekaj dam, da imam svoje poslanstvo … In ta miselnost me je gnala naprej vse do danes.
Spominjam se, kako so mi slovenski oblikovalci ukrojili veličastne obleke, ki so z mano romale v daljne kraje na izbor za miss sveta. Pa kovčka, dva, ki sta skupaj tehtala več kot 140 kilogramov. Takrat se je zgodila tudi moja prva vožnja z letalom, in to v Južnoafriško republiko. Dlje takrat res ne bi mogla iti … (smeh) Tedaj se na letalu nisem znala niti obnašati, saj sem na izbor potovala sama. Bila sem celo tako preplašena, da si nisem upala reči za odejo, čeprav me je vso pot neizmerno zeblo. Tudi ponoči, ko sem bila dehidrirana, si nisem upala poklicati stevardese, da je ne bi zbudila … Ja, takšna je bila Rebeka nekoč. (smeh) Da bo jasno, danes je moj zvonček nenehno v pripravljenosti, za vsak slučaj. ☺ In ko sem končno prispela na cilj, so bile tam same prečudovite ženske. Ena lepša od druge …Venezuelka. Wow! Med njimi pa jaz. Ker sem imela ravno tisti čas hormonske težave, sem imela po bradi in čelu mozolje, kar mi je še dodatno zmanjševalo samozavest. Čeprav tega na navzven ni bilo videti, sem v sebi bila prave borbe.
Sandija predstavila kot brata
Potem so tu še spomini na Sun City. Tam se je odvijal izbor za miss sveta in tam sem preživela več kot mesec dni. Tja je priletel tudi moj Sandi, vendar se nisva smela srečati, saj lastnica tekmovanja Julia Morley ni dovolila, da se misice družimo s fanti, da ne bi prišlo do kakšnega incidenta. Zato sva se s Sandijem domislila načrta: izdajal se je za mojega brata (roko na srce, saj sva si res celo malo podobna ☺), da sva se lahko srečevala. Oh, kako nama je bilo težko, ko se na sveže zaljubljena nisva mogla poljubiti kot fant in dekle, ampak sva se zgolj objela kot brat in sestra. Ampak, hej, midva sva se znašla. Priznam, da sem se ponoči mimo vse straže le pretihotapila do njegove sobe. Na skrivni misiji pa sta mi pomagali Čehinja in Madžarka. ☺ A ko danes pogledam nazaj, dam Juliji prav, saj bi se v nasprotnem primeru res znalo zgoditi, da bi katera od misic zblaznela. Seveda ne jaz, nikakor! ☺ (smeh)
Prišel je dan izbora in na talent showu sem osvojila drugo mesto. Pred mano je bila miss Barbadosa Stephanie Chase, s katero sva pozneje posneli duet in s skladbo pri zgolj enaindvajsetih letih nastopali po številnih evropskih državah. Podpisali sva tudi pogodbo z založbo Sony records, ki je izdala najino pesem JOIN THE PARTY. Pa pozneje moje potovanje na Havaje, kjer sem nastopila na finalnem svetovnem lepotnem izboru za Hawaiian Tropic z dvema skladbama v angleškem jeziku. Pa moje srečanje z Bruceom Willisom v dvigalu, zamujena letala … Zgodile so se stvari, za katere mi prijateljice pravijo, da so tako nemogoče, da so vredne knjige. (smeh) Morda pa res nekega dne.
Obdobje smeha in solz s sporočilom za življenje
Če se vrnem nazaj k svoji poti v medijski svet … To obdobje je bilo zelo zanimivo, prineslo mi je veliko neopisljivo in nepozabno lepega, a tudi veliko hudega in trpljenja, predvsem zaradi ljudi, ki so o meni govorili in pisali marsikaj. Človek se težko navadi na vse to. Bilo je veliko prejokanih dni, ampak jaz se nikoli nisem dala. Naj je bilo še tako težko, vedno znova sem si prigovarjala, naj se poberem in grem naprej.
Če ti življenje ponudi limone, saj veste, naredi limonado. Sladko. Tako močna je bila v meni želja doseči cilj in zaživeti svoje sanje, da sem rinila z glavo skozi zid. Velikokrat. Če samo pomislim, koliko albumov sem v tem času posnela, koliko promocij naredila, kolikokrat sem gostovala v najrazličnejših oddajah, se udeleževala humanitarnih prireditev, zapravila ogromno denarja za brezvezne stvari … Resnično noro! A če se zdaj z vsemi svojimi izkušnjami in današnjo pametjo ozrem nazaj, bi marsikdaj ravnala drugače. Če bi vedela. Je pa res, da takrat tega nisem vedela in sem danes prav to, kar sem. Leta so prehitro minila …
A če se zdaj z vsemi svojimi izkušnjami in današnjo pametjo ozrem nazaj, bi marsikdaj ravnala drugače.
Vsi tisti trači in zgodbe, za katere se mi je takrat zdelo, da naznanjajo konec sveta, so danes pozabljeni. Vsako negativno stvar se da z dobro voljo in vztrajnostjo obrniti v svoj prid. Seveda pa se lahko zgodi tudi, da nakopičene stvari terjajo svoj davek, kar se je pri meni najverjetneje zgodilo z diagnozo raka na ščitnici. V življenju sem ‘požrla’ veliko stvari, ki mi jih ne bi bilo treba. Šele zdaj, po dvajsetih letih in pri svojih skoraj enainštiridesetih vem, da obstajajo besede NE, NE BOM, NI MI TREBA. Negativnosti nimajo več mesta v mojem življenju. Danes si na tapeti ti, jutri bo kdo drug. Tako je pač življenje, zato se je s tem povsem odveč obremenjevati, saj vsi živimo le eno življenje, ki ga moramo izkoristiti za to, da poskušamo doseči in zaživeti svoje sanje. In jaz sem jih. No, še vedno jih. Le da danes na malo bolj premišljen in ne tako zaletav način.
In to sporočilo želim predati tudi mladim dekletom, ki vstopajo v medijski svet. Pogosto se, ko spremljam naše mlade vplivnice, vprašam, kaj bodo one govorile o sebi čez 20 let. Ali jim bo v želji po prepoznavnosti v kombinaciji z norim tempom življenja sploh uspelo ustvariti spomine? Ali tudi one živijo prehitro, medtem ko gredo dnevi mimo? Ne dovolite si ne ustvariti spominov, saj so nujno potrebni za preživetje v težkih trenutkih. Vam povem iz prve roke. Jaz jih imam res ogromno, a vseeno pogrešam tiste, ki se jih ne spomnim več. Živi vsak dan, kot da je zadnji, in nikoli in nikdar ne dovoli, da te kdo prikrajša za kakršenkoli spomin.
