Ena bi se rada naučila, kako si vzeti več časa zase, druga si čas zase vzame z lahkoto. Ena se vsakodnevno odpravi na trening, druga ni prav navdušena nad potenjem v telovadnici. Ena je bolj za mačke, druga ima raje pse. Ena rada lika, druga reees sovraži likanje … Rebeka in Andreja. Ustanoviteljici spletnega mesta nepremagljiva.si. 

Povabili smo ju na skupni intervju, da malo več povesta druga o drugi. 

Čeprav je veliko stvari, kjer se razhajata … se po drugi strani odlično ujameta, saj sta iz ‘istega testa’. Prijateljici. Sodelavki. Uspešni ženski. Obe delavni, zavzeti, odločni … prepričani, da bo spletno mesto nepremagljiva.si kmalu postalo nepogrešljivo čtivo za vse ženske 35 +. Držimo pesti, da jima uspe!

Andreja, kakšen prvi vtis je nate naredila Rebeka, ko sta se spoznali?

Andreja:

Joj, to je pa že toliko let nazaj, da se skoraj ne spomnim (smeh). 

Rebeka: 

Naj te potolažim. Jaz, kot tvoja mlajša kolegica, se tudi natančno ne spomnim, kdaj sva se spoznali. Se mi zdi, da te poznam že od začetka svoje kariere v šov biznisu.

Andreja: 

Ah, saj se spomnim. Spoznali sva se, ko sem bila še namestnica urednice pri reviji Story in smo takrat veliko sodelovali. Srečevali sva se sicer že prej, na različnih dogodkih, vendar sva prvič bolj resno delali skupaj, ko sem pisala članek o Rebekini poroki, ki si jo, če se ne motim, organizirala Katja prav ti. 

Rebeka: 

Poroke se pa spomnim, ja. In tudi Andreje, ki je napisala o meni milijon novičk, intervjujev … 

Andreja: 

Rebeka  mi je bila takoj  všeč, ker je moje vrste ženska.

Rebeka: 

Očitno isti ptiči skup letijo (smeh). Kmalu sva spoznali, da sva sicer dokaj različni, a iz istega testa. 

Rebeka, nam na kratko opišeš Andrejo …

Rebeka: 

Andreja je velik deloholik, na trenutke zelo, zelo organizirana, po drugi strani pa ima v sebi ta svobodni duh, ravno prav neke vrste frfravosti. Pri njej mi je najbolj všeč to, ker je človek besede. Do danes − pa sodelujeva že več kot desetletje − se ni zgodilo, da bi nekaj rekla in ne bi držala obljube. 

Andreja: 

Taka je tudi Rebeka. Vedno se drži dogovorov. Pri njej nimaš skrbi, da ne veš, pri čem si. Ona ti takoj pove, kaj hoče, kaj pričakuje od tebe, je odločna, in kar si zamisli, tudi izpelje. Hkrati pa je prijazna. Je res odlična mama, žena in prijateljica, pravzaprav pravi vzor dobre mame, žene in prijateljice … 

Rebeka: 

O, kako lepo. Saj jaz te tudi z lahkoto hvalim, imaš veliko vrhunskih lastnosti … 

Andreja: No, da ne bo samo hvaljenje (smeh). Mogoče je edino za malenkost preveč obsedena z nadzorom. 

Rebeka: Čakaj, zdaj sem ravno na telefon pogledala − kaj je bil zadnji stavek?

(smeh obeh)

Andreja je velik deloholik, na trenutke zelo, zelo organizirana, po drugi strani pa ima v sebi ta svobodni duh, ravno prav neke vrste frfravosti.

Andreja, katero Rebekino lastnost bi pa ti recimo rada imela, pa je žal nimaš?

Andreja: 

Poleg lepih belih zob? Ne vem, ona ima tako karizmo, kar privlači ljudi. S tem se pač rodiš.

Rebeka, kaj bi pa ti rada imela, kar ima Andreja?

Rebeka: 

Uf, to željo po skrbi zase! Ona res zelo lepo skrbi zase. Zelo velikokrat se zna razvajati, res si zna  vzeti čas zase. Ona je tista, ki tudi meni večkrat reče − daj, ustavi se, zdaj pa naredi nekaj lepega zase, da samo sebe malo ’pocrkljaš’.

No, pa seveda ta njen športni duh, ki ga ona ima, jaz ga pa žal nimam. Kaj ta ženska dela − VSAK DAN, kar z velikimi črkami, prosim, napiši − VSAK DAN že več kot desetletje hodi na trening. Lahko padajo sekire z neba, če ima ona v urniku trening − bo šla. Ali pa − če ima frizerja na urniku − ona bo šla. Ne pusti se kaj dosti motiti. In to mi je zelo všeč. To se zdaj počasi učim od nje, da si preprosto moraš vzeti čas zase in občasno samo sebe malo ’pocrkljati’. 

Andreja, kaj se pa ti učiš oz. si se naučila od Rebeke?

Andreja: 

Da je treba za dosego ciljev trdo garati, da ne smeš brati komentarjev na spletu in družbenih omrežjih, in da če ti zaprejo vrata pred nosom, še vedno lahko nazaj prideš skozi okno (smeh). Rebeka ne pozna zavrnitve in predvsem − ni je strah zavrnitve. To se mi zdi, da je lastnost vseh uspešnih oseb, ki sem jo jaz osvojila predvsem med sodelovanjem z njo. 

Rebeka ne pozna zavrnitve in predvsem − ni je strah zavrnitve. To se mi zdi, da je lastnost vseh uspešnih oseb, ki sem jo jaz osvojila predvsem med sodelovanjem z njo

Nepremagljiva … vajin skupni projekt. Kdaj sta se v življenju počutili najbolj nepremagljivo?

Andreja: 

Uf, težko vprašanje. Poleg klišejskega odgovora, ki bi bil ta, da ko sem dvakrat rodila (ker to je bilo nekaj, česar si pred tem res nisem znala predstavljati, kako mi bo uspelo), mogoče lahko odgovorim tako, da se nepremagljivo počutim vsakič, ko lahko komu pomagam, ko naredim kakšno dobro delo, ko poskrbim, da se nekdo zaradi mene dobro počuti, ko vidim, da sem dosegla tisto, kar sem si zastavila, in ko vidim rezultate svojega dela.

Rebeka: 

Najbolj nepremagljivo sem se počutila, ko sem zbolela. Hkrati pa sem se ob tej misli na nepremagljivo počutila tudi najbolj ranljivo. Ampak se nisem vdala. Vedela sem, da je to samo en zvonček v moji glavi, opozorilo, da določene stvari v svojem življenju spremenim, in sem takrat dokazala, da sem v tistem trenutku bila nepremagljiva. Seveda pa besedo nepremagljiva uporabljamo vsi v navednicah, ker dejstvo je, da smo vsi zelooo premagljivi in vsi smo zelooo zamenljivi, a žal se mnogi tega ne zavedajo. Predvsem mislim, da je nepremagljiva zgolj beseda, ki nam da malo vetra v naša krila. 

Kaj je največja razlika med Andrejo in Rebeko pri 30-ih in Andrejo in Rebeko pri 40-ih?

Andreja: 

Pri meni misliš 45-ih, kaj? Ogromna razlika je med  tema dvema Andrejama. Ponosna sem, da sem teh deset, petnajst let resnično izkoristila za to, da sem se nadgradila. Brez lažne skromnosti. Naučila sem se, kako pri delu postati učinkovitejša, organizirana, naučila sem sem, kako ljudi postaviti na svoje mesto, in osvojila sem besedico NE. In v bistvu sem spoznala, da se res, ampak res ne smeš sekirati, kaj mislijo drugi. Vsem pač nisi všeč, trudim se za tiste, ki sem jim, ostali pa pač … Naj se imajo fino (smeh).

Rebeka: 

Rebeka pri 30-ih je bila še taka bolj frfrava deklica, deklica rečem zaradi tega, ker sem se res še bolj vedla kot deklica, nisem bila še zrela biti niti mama, niti žena, niti uspešna poslovna ženska. Rebeka pri 40-ih pa je vse to. Na življenje gledam s popolnoma drugačnega aspekta, kot sem na življenje gledala prej, na zdravje gledam s popolnoma drugačnimi očmi, kot sem gledala prej, težave, ki so bile prej zelo velike težave, danes sploh niso težave, ampak so samo zamah z roko in en nasmeh, tako da jaz se vedno rada pošalim, da bi se človek moral roditi s tisto pametjo, ki jo ima pri 70-ih, in  umreti s tisto pametjo, ki jo ima, ko se rodi, ker potem bi bila kakovost življenja popolnoma drugačna, kot je zdaj.

Da še na domačih opravilih pokažemo tole vajino različnost. Rebeka, kaj je tvoje najljubše gospodinjsko opravilo?

Rebeka: 

Mislim, ne vem, če so mi gospodinjska opravila sploh ljuba. Ampak preprosto so neko nujno zlo. Odvisno je od trenutka − kako se počutim. Včasih rada kaj spečem, včasih rada kaj skuham, včasih se mi tudi pod razno ne ljubi kuhati, včasih rada po hiši pospravljam, včasih pospravljanje spremljajo bolj ali manj sočne kletvice (smeh), tako da ne vem, če lahko ravno govorim o najljubšem opravilu. Lahko pa povem tisto, ki mi je najbolj grozno in ’fuj’ in ’blek’ − to je pa likanje in tega pa ne počnem, tako da imam pomočnico, ki mi lika. 

Andreja: 

Moje najljubše opravilo pa je … ’trara’ … likanje. To počnem pred televizijo, natočim si kozarec penine in ta čas izkoristim za klepetanje po telefonu s kakšno prijateljico. Recimo Rebeko (smeh).

Rebeka: 

Da sem vsaj malo udeležena pri likanju, kaj (smeh)?

Drugih ni vredno spreminjati, sebe bi pa vsaka ženska rada vsaj malo spremenila. Kaj bi vidve spremenili na sebi, če bi lahko?

Andreja: 

Da bi pri določenih stvareh malo manj ’komplicirala’ in se prepustila trenutku.

Rebeka: 

Ne vem, če bi kaj veliko, jaz sem samo sebe že zelo spremenila. Predvsem sem pa samo sebe zelo sprejela. Tako da − ja, seveda sem tudi jaz jezna na kakšen ’dekagramček’ preveč na svojem trebuhu, pa na kak celulit, pa na kakšno gubo  … so mi pa  razni pogovori s psihoterapevti pomagali, da sem samo sebe sprejela natanko v takšni luči, kot sem, in sem dejansko zadovoljna sama s sabo. Edino, kar bi pri sebi spremenila, je to, da se − kot sem že prej povedala − malo bolj navzamem Andrejine lastnosti − da si vzamem malo več časa sama zase. 

Nam zaupata, kakšne so vajine želje, načrti za spletno mesto za ženske nepremagljiva.si?

Rebeka: 

Želim si, da bo to spletno mesto najbolj brano spletno mesto v Sloveniji za ženske, želim si, da bi ženske na tem spletnem mestu videle, da niso same s svojimi težavami, ampak da smo vse v istem ‘zosu’, samo vsaka na svoj način, da bi ženske tukaj našle neko motivacijo, neko zatočišče, kamor se lahko zatečejo za tistih svojih pet minut časa v dnevu, ki ga imajo, kjer bi našle en kup odgovorov na vprašanja, ki jih drugače ne najdejo, kjer jim bo nekdo naravnost v obraz povedal, da NE obstaja krema proti gubam, ki bo res zgladila gube. Ne obstaja. Pika. Amen. Ampak da obstaja krema, ki bo pomagala k lepšemu staranju … 

Andreja: 

Najlažje je nekaj začeti in najtežje to vzdrževati. Moj kratkoročni načrt je, da ohranimo in še nadgradimo dobro vsebino, da si ženske, za katere pišemo in ustvarjamo, ne bodo znale predstavljati dneva brez nepremagljive. 

Tako kot si dneva brez nepremagljive ne predstavljata vidve, a ne?

Obe: Tako je!