To je slovenski nakit, ki ga bodo dobili nominiranci prestižnih glasbenih nagrad

Generacije Zasavcev so si služile kruh z izkopavanjem premoga, zato je zaprtje premogovnikov v ljudeh pustilo nekakšno praznino, ki jo v zadnjih letih zapolnjuje oblikovalka Marjeta Hribar.

S čudovitim nakitom in modnimi dodatki iz premoga pod znamko KUOLMi je premogu vdihnila novo življenje, zato jo marsikdo pokliče ’tista s kuolmam’, medtem ko zase pravi, da je zaradi črnih rok pri delu kot nekakšna novodobna rudarka. Njen nakit je kot košček Slovenije odpotoval že v skoraj vse kotičke sveta. Manšetni gumbi, kot jih je prejel Luka Dončić, obeski za ključe, kot ga nosi Primož Roglič, krona miss Slovenije, škornji z nakitom iz premoga, ki jih je ustvarila z Alpino, srce, ki utripa v kipu Prometeju nad Trbovljami … Kolekcija bo zapestnic odletela čez lužo v Kalifornijo, kjer jih bodo podarili nominirancem prestižnih nagrad grammy v Santa Barbari. Beseda bo tokrat tekla o tem, kako je, ko se tradicija sreča s sedanjostjo, o zanimivostih glede premoga in nošenju nakita med Slovenci. 

Marjeta Hribar

Kaj vam pomeni tradicija in s čim vam je tako zelo zlezla pod kožo? 

V resnici se s tradicijo nikoli nisem preveč ukvarjala, jemala sem jo kot nekaj samoumevnega, kot del okolja, v katerem sem rasla. Prva leta sem preživela v rudarski koloniji, kjer sem tekala med starimi vdovami z rutami na glavi, ki so se premikale počasi, zgarano in v krušni peči pekle kruh. Zame je bil to čaroben svet, poln črnih draguljev, ki sem jih kradla babici ter se igrala, da sem princesa s svojim zakladom. Trenutki, ko sem, bingljajoč z nogami, jedla sveže pečen kruh, stara soseda pa je pripovedovala zgodbe, so bili del mojega otroštva. Vonj po premogu je bil povsod. Kmalu pa je vse poniknilo, prišle so spremembe, moderni svet je pojedel starega. Ti topli spomini so me prepričevali, da vse le ni bilo tako slabo v časih, ko se je kopal premog. Ta je ostal v nas, četudi gre svet naprej. Tudi tradicija je živa stvar in mora iti skupaj z nami naprej. Zato je premog potreboval novo obliko in nov smisel v svetu tukaj in sedaj. 

Kakšen se vam zdi odnos Slovencev do tradicije in naše dediščine? 

Mislim, da smo Slovenci zelo povezani z naravo in da v nas spi praspomin na vse stare tradicije, ki smo jih nekoč imeli. V današnjem hitrem tempu življenja se dostikrat zgodi, da se počutimo, kot da nam nekaj manjka, stik s smislom in povezanost. Takrat pogosto iščemo razlage v starih šegah in navadah, tradiciji, ki nam, četudi včasih ne spada v naš svet, ponudi razlago, od kod prihajamo in kdo smo. Marsikatera tradicija je bila sistemsko preoblikovana v sodobno obliko, vendar imam občutek, da se ljudje čedalje bolj zavedajo vrednosti starih modrosti in v njih iščejo naravno logična zaporedja in ‘staro kmečko pamet’. To nam daje identiteto ter notranjo moč, kajti če vemo, kdo so naši predniki, jih bomo lahko dostojno zastopali v prihodnosti.

Pa premog … Se zavedamo njegove vrednosti?

V današnjem svetu sta premog in njegova pot prepočasna. Premog je star 10 milijonov let in je kot metulj zemlje. Najprej je bil drobno seme, iz katerega je v stoletjih zraslo drevo. Mogočno drevo sredi divjega pragozda, ki se je kopalo v soncu, sredi ptic in divjih živali. Človeška noga takrat ni stopila v ta gozd. Svež zrak, ki so ga ustvarjala drevesa, je bil darilo prihodnjim rodovom. Ko so drevesa padla, so postala okrušek na dnu močvirja, kjer so se v milijonih let spremenila v kamen. In ko so jih ljudje odkrili, so takoj vedeli, da je premog nekaj posebnega. Legende o razliti zmajevi krvi, ki gori, zdravi živino in ima magično čistilno moč, je bila znana med našimi predniki. Uporabljali so ga za vse to. Industrijska revolucija je preusmerila pozornost le ne njegovo gorljivost, in ko se je pokazala škoda zaradi tega, je postal premog zasramovan in stvar pozabe.

Vendar ne pri ljudeh, ki so od nekdaj sobivali z njim. V njih je nastala praznina. Vse, kar smo počeli od nekdaj, je postalo škodljivo. Torej moramo pozabiti svojo preteklost in iti dalje kot nepopisan list? Ljudem, ki so znani po tem, da ubogajo srce, je težko priti do konca z logičnimi razlagami. Občutek praznine je ostal, vse dokler premog ni prejel novega prostora – namena, ki gleda v prihodnost in deli ekološko sporočilnost: Ne pozabi preteklosti, vzemi modrost, ki ti jo podarja, ter stopaj v prihodnost, oborožen z njo. S premogom na verižici, ki te spominja na dom in te predstavlja kot nekoga, ki z ekološkim in inovativnim korakom stopa v prihodnost. Premog je topel in lahek kot les, trd kot kamen in se sveti kot dragulj.

Koliko vam pomeni nakit in kako se spomnite svojega prvega kosa?

Mislim, da morajo stvari imeti smisel. Tudi nakit, ki ga nosimo. Raziskovala sem, zakaj so ljudje začeli nositi nakit. Ugotovila sem, da so z njim pokazali, kdo so: lovec je nosil zobe jamskega medveda in nabiralka ogrlico iz posušenih semen. Vsak je z njim sporočal, v čem je njegova lepota, njegova kvaliteta, zakaj je on lep, na kaj je ponosen. Tako sem prvič tudi sama začela nositi nakit – iz premoga. Ne le zato, ker sem iz Zasavja, temveč ker imam občutek, da ima kot kristal tudi premog energijo v sebi. Čistilno, toplo in polnilno. Všeč mi je njegova organska oblika in to, kako močna se počutim, kadar ga imam na sebi. Daje mi moč. In to, mislim, je najboljša lastnost nakita. Spomnim se, kako sem izdelala svoje prve uhane iz zelene žičnate ograje – mislim, da jih še danes hranim (smeh). Presenetilo me je, da lahko ustvarim stvar s svojimi rokami. Četudi so bili bolj podobni zvitku nečesa, so bili zame v tistem trenutku najlepša stvar. Od takrat je preteklo že kar nekaj časa, tako da so uhani, ki jih izdelujem danes, precej lepši. 

Kakšen odnos imamo do nakita Slovenci? 

Mislim, da čedalje bolj prepoznavamo vrednost unikatnega, kakovostnega nakita, ki poudari naš stil in značaj, namesto generično oblikovanega okrasja brez tega. Nakit je namreč dodatek, s katerim se lahko izražamo in se igramo s stilom.

Katere so največje napake, ki jih pri nošenju delamo?

Največje napake pri nošenju nakita so, da ga jemljemo preresno in se držimo le ene preizkušene kombinacije. Naša domišljija tukaj lahko pride do izraza, z njim se lahko igramo ter pokažemo svoj pogled na svet. 

Kako pa je je z moškimi in nakitom pri nas? So že dovolj drzni?

Premog nosi s svojo črnino v sebi tudi moško komponento in je uporaben tudi za moški nakit. Četudi sedaj večino nakita nosi ženski spol, je bilo nekoč to veliko bolj enakomerno razporejeno. Sedaj so manšete, zapestnice, kravatne igle ter športni dodatki bolj poudarjeni pri moških, vendar ima moški spol odličen smisel za estetiko in v svojem slogu postajajo spet vedno bolj drzni. 

Kaj dandanes pomeni biti oblikovalec nakita v Sloveniji?

Veste, v resnici nisem bila nikoli umetnica. Le rada sem imela nekaj v rokah in uživala v oblikovanju in sanjah, pa če je bil to pesek v peskovniku ali kaj drugega. Vedno sem iskala lepoto tudi tam, kjer so ostali videli le grdo. Vedno se mi je zdelo, da svet ni tako črno-bel. In ta moj notranji svet je bil lep. Ko pa sem videla, da moji izdelki lahko komu polepšajo njegov svet in da s tem razume mojega, sem dobila veselje do tega, da ga delim. In sedaj smo tu, v skupnem svetu, ki mi daje naziv umetnica. Pa naj bo tako. Moj svet je še vedno poln lepih vtisov, ki jih poskušam pretopiti v nakit. Biti oblikovalec nakita v Sloveniji se deli na dva dela, tvoj oblikovalski ter tvoj poslovni svet. Med seboj se morata prepletati, kar je za oblikovalca lahko svojevrsten izziv. 

Z ozirom na to, da imate pri izdelavi tovrstnega nakita veliko opraviti tudi z za ženske ne ravno vsakdanjimi orodji, kot sta denimo brusilnik in kladivo, ali ste potemtakem z orodjem spretni tudi pri drugem delu?

Seveda! Mislim, da ni stvari, ki se je ne bi lotila, še posebno, če so v bližini dvomljivci, ki mislijo, da zaradi svojega spola ženska česa ni sposobna izvesti. Seveda ima vsak spol svoje prednosti in za to, da je opravilo opravljeno, včasih potrebuješ tako tehniko kot moč. Kjer je volja, je pot!

Kako pa je prišlo do povezave z grammyji? 

Na moji oblikovalski poti so ljudje kar hitro ugotovili, da vračam premogu smisel, ki ga je izgubil, in ga predstavljam na nov, kreativen in ekološki način, prek trajnostne mode. Tako so projekti s premogom postali študijski material, pri čemer so študenti raziskovali večplastnost premoga pod imenom Coal story. Študija je bila nadalje predstavljena na fakulteti za oblikovanje v Italiji, kjer so me kot naturščka primerjali z drugimi umetniki, kot je Talin iz Rusije. Vse to je botrovalo predstavitvi mojega dela v umetnostni galeriji v New Yorku, kjer sem bila opažena do te mere, da so me povabili k sodelovanju in si želeli moje izdelke podariti nominirancem prestižne nagrade grammy na Beverly Hillsu, ki se bo odvijala konec januarja 2022. 

Kakšno glasbo najraje poslušate?

V tem trenutku afriški house, v naslednjem trenutku Orleke, Koala Voice, klasično glasbo, naslednjič spet pop ali rap. Skratka, čisto odvisno od razpoloženja. 

Naj kaj ste v življenju najbolj ponosni in v čem ste najbolj ‘nepremagljivi’?

Dober občutek je, ko greš po cesti in opaziš na dami svoje uhane, ki jih nosi ponosno in se sama prepozna kot lepa. Takrat ni pomembno, kdo sem jaz, temveč moji uhani, ki so nekomu popestrili dan. Takrat vem, da delam dobro in da sem na pravi poti. Kar zadeva ‘nepremagljivost’, pa so me nekoč opisali kot utopično optimistko. Upam, da to velja še danes. 

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam