Ženske lahko uspejo tudi v vinarstvu

Vinogradništvo je tradicionalno moška dejavnost,” pravi Erika Jež, ki je v vinarstvu našla prav posebno poslanstvo.

Kot asistentka z doktoratom, ki poučuje študente zadnjega letnika Fakultete za znanosti o okolju na Univerzi v Novi Gorici, namreč dela tudi na Fakulteti za vinogradništvo in vinarstvo, v poletnih mesecih pa deluje tudi v Centru za raziskave vina. Dobitnica štipendije L’Oréal-UNESCO Za ženske v znanosti leta 2018 se tega, kakšen je položaj žensk v vinarstvu pa tudi v znanosti, zelo dobro zaveda, poudarja pa, da so ženske lahko enako uspešne kot moški, le da v to morajo vložiti več truda. Je pa v pogovoru za Nepremagljiva.si povedala tudi marsikaj o tem, kakšni pivci vina smo Slovenci in kakšna vina bomo pili v prihodnosti.

Kakšno delo opravljate kot asistentka na Fakulteti za vinogradništvo in vinarstvo Univerze v Novi Gorici in raziskovalka v Centru za raziskave vina?

Moje delo na Univerzi v Novi Gorici je res zelo pestro. Kot asistentka z doktoratom namreč poučujem študente zadnjega letnika Fakultete za znanosti o okolju. Delo z njimi je res zanimivo, saj se v sklopu različnih predmetov podimo po terenu in nabiramo vzorce iz okolja ter v njih določamo različna onesnažila. Obiskujemo najlepše kotičke Slovenije – zavarovana območja, kot je npr. Škocjanski zatok, da študente navdamo z optimizmom, da se lahko z ustreznim upravljanjem tudi onesnaženo okolje spremeni v dom za več tisoč različnih vrst prostoživečih živali in rastlin. Prav tako pa mi predstavlja velik izziv delo s študenti Fakultete za vinogradništvo in vinarstvo, kjer poučujem tematiko, s katero se tudi raziskovalno ukvarjam – kemijo in biologijo tal. V Centru za raziskave vina pa kraljujem predvsem v poletnem času, ko študentov ni v prostorih Univerze.  

Za svoje raziskovalno delo ste leta 2018, takrat še kot doktorska študentka, prejeli tudi štipendijo L’Oréal-UNESCO Za ženske v znanosti, in sicer za vrednotenje čiščenja onesnaženih tal v Mežiški dolini. Vam je štipendija pomagal pri nadaljnjem delu?

Delo pri prof. dr. Domnu Leštanu (mentorju) je bilo neprecenljivo za mojo kariero. Potrditev, da je to, kar ustvarjamo v zaprtih prostorih laboratorija, pomembno za gospodarstvo in širšo javnost, smo dobili tudi s strani L’Oréal-UNESCO Za ženske v znanosti. Ker gre za zelo prepoznavno štipendijo v slovenskem prostoru, mi je prejetje le-te odprlo veliko vrat v raziskovalnem svetu, ki so pomembno vplivale na potek moje kariere. 

Erika Jež

Kako gledate na položaj žensk v znanosti danes? In kako se kot ženska v znanosti počutite sami?

Moj pogled na položaj žensk v znanosti se po vseh teh letih ni kaj dosti spremenil. Menim, da smo ženske v znanosti lahko enako uspešne kot moški, vendar moramo za napredek vložiti veliko več truda. Vendar ni nemogoče. Če podkrepim s primerom: Prijateljici raziskovalki sem takoj po zagovoru doktorata zaupala, da bom kandidirala za državno štipendijo za podporo mladim doktorjem. In ta mi je rekla: “A veš kako težko je dobiti to štipendijo?! Prej te strela zadene ali pa zadeneš na lotu.” Vendar mi je po večletnem trudu in vztrajnosti uspelo pridobiti lastna raziskovalna sredstva. Če se pošalim, letos me je strela zadela (smeh).

Tudi samo vinarstvo običajno povezujemo predvsem z moškimi. Kakšna je v vinarstvu zastopanost žensk in ali ste ženske, ki se v praksi in znanstvenem delu ukvarjate z vinarstvom, kaj bolj povezane med sabo?

Res je. Vinogradništvo je tradicionalno moška dejavnost in v Sloveniji je vinogradniško-vinarskih gospodarstev, ki jih upravlja ženska, res zelo malo (če špekuliram, manj kot 5 odstotkov). Prav nasprotno pa v našem Centru za raziskave vina prevladujemo ženske znanstvenice. Da podkrepim, vodja centra je ženska, dekanja fakultete je tudi ženska. Priložnosti za povezovanje vinark in znanstvenic s področja vinarstva je iz leta v leto manj. Če smo se pred epidemijo lahko srečevali na vinskih festivalih, sejmih in konferencah, pa je realnost danes povsem drugačna. Vendar z upanjem zremo v prihodnost in čakamo leto, ko se bomo lahko ob kozarčku vina ponovno srečali. 

Ob uspešni karieri ste imeli tudi dva otroka. Kako vam je usklajevati delo znanstvenice in mame?

Če pogledam nazaj, lahko rečem, da je bilo res drzno imeti dva otroka v času doktorskega študija. Vendar mi je ob ogromni pomoči mojih domačih uspelo. Je pa danes mogoče lažje, saj otroci zjutraj z veseljem tečejo v šolo. Vseeno pa je veščina dobre organizacije svojega dela v službenem času še vedno izjemnega pomena. Kajti ob koncu dela v laboratoriju moram poskrbeti za zunajšolske dejavnosti svojih otrok. Iz lastnih izkušenj namreč vem, da zunajšolske dejavnosti širijo otrokovo obzorje in prispevajo k rasti samopodobe. Zato mi ni težko žrtvovati popoldnevov za njihov razvoj, čeprav bi mi bolj ustrezal meditativen sprehod ob reki Vipavi.      

Se z vinom ukvarjate tudi v prostem času?

Ker je moj mož vinar, mi ne preostane drugega, kot da se tudi v prostem času ukvarjam z vinom. V kleti sicer nisem najbolj spretna, mi pa ni tuje delo v vinogradu, še največ odgovornosti pa mi mož prepušča pri promociji in prodaji vina. 

V vinogradništvu pomembno vlogo igra tudi družinska tradicija. Kakšna je vaša? Od kod zanimanje za vinarstvo in vino?

Saj še sama ne vem, zakaj, kajti v otroštvu nisem preživela veliko časa v vinogradu. Glavna dejavnost na kmetiji mojih staršev je bila pridelava ekološke zelenjave in sadja. Mogoče sem se še najbolj navdušila nad vinom na praksi, ki sem jo opravila v laboratoriju za analizo moštov in vin v specializirani trgovini za vinogradnike in vinarje. 

Katera so najboljša vina, ki jih po vašem mnenju ponuja Vipavska dolina?

Odgovor je jasen – vina mojega moža (smeh). Sicer pa menim, da je glavna naloga Vipavske doline nadaljevati s promocijo in višanjem kakovosti predvsem lokalnih avtohtonih sort, kot sta zelen in pinela. Ti dve sorti imata še veliko potenciala in se že veselim novih izzivov na tem področju. 

Katero vino imate najraje sami in zakaj?

To je zelo težko vprašanje. Podobno, kot bi me vprašali, katera hrana mi je najbolj všeč, ko pa prisegam na raznovrstno in uravnoteženo prehrano. Podobno bi zato lahko odgovorila tudi za vino. Odvisno od priložnosti in okoliščin. Ob lahkem kosilu mi najbolj paše belo sveže vino mlajših letnikov. Ko si privoščimo družinsko večerjo z mesom, ki ga ulovi mož lovec (jelenjad ali divji prašič), pa me najbolj prepričajo strukturna rdeča vina starejših letnikov. 

Kakšni so trendi v vinarstvu in katera vina bodo v naslednjih letih po vašem mnenju postala še popularnejša?

Današnji trendi v vinarstvu so podobno kot trendi v prehrani vse bolj usmerjeni k trajnostnemu pristopu. Danes potrošniki iščejo naravna, ekološka in biodinamična vina in so za njih tudi pripravljeni plačati višjo ceno. Zato se tudi vse več vinarjev odloča za proizvodnjo vin, kjer je uporaba fitofarmacevtskih sredstev v vinogradu in uporaba enoloških sredstev v kleti čim manjša.

Na Fakulteti za vinogradništvo in vinarstvo poučuje tematiko, s katero se tudi raziskovalno ukvarja – kemijo in biologijo tal.

Kot rezultat takega upravljanja lahko potrošnikom v kozarec vina natočimo ekstremna vina (vina brez filtracije, vina brez dodanega žvepla, peneča vina brez odstranjene usedline itd.). Vendar iz zgodovine poznamo, da se taki ekstremni trendi v nekaj letih umirijo. Če za primer vzamem zgodbo chardonnay s poudarjeno leseno noto. Trend je dosegel svoj vrhunec v trenutku, ko so potrošniki v gostilnah začeli naročati vino s črkovno skovanko “ACB”(anything but chardonnay), kar pomeni vse razen chardonnay. Danes lahko vidimo, da je chardonnay kot vinska sorta še vedno prisotna, vendar je vino s poudarjeno leseno noto le ena izmed tehnoloških rešitev vinarja.  

Kako dobro slovenska vina poznamo Slovenci? V katerem delu poznavanja vina smo najboljši in v katerem najslabši?

Za poznavanje vin med Slovenci lahko zagotovo največ zaslug pripišemo Društvu za razvoj pivske kulture Sommelier Slovenija. Če so bila njihova izobraževanja na začetku namenjena le strokovni javnosti (vinarjem, gostincem itd.), pa se v zadnjem času teh izobraževanj udeležuje vse več splošne javnosti. Zato lahko rečem, da so ljubitelji vina v Sloveniji zelo dobri poznavalci vina. Še več, mlajša generacija to znanje celo presega, saj je poleg znanja o slovenskih vinih njihovo poznavanje vin na svetovni ravni nadpovprečno. Prav nasprotno pa lahko rečemo, da je poznavanje vin povprečnega slovenskega pivca zelo majhno in običajno je izbira vina odvisna le od cene na liter. V slovenski družbi se v zadnjem času vse bolj bojimo, da bi izgubili srednji (delavski) sloj. No v poznavanju vina med Slovenci lahko trdimo, da srednjega sloja že dolgo nimamo več. 

Ker je vodilni izobraževalec Slovencev v poznavanju vin prav Društvo za razvoj pivske kulture Sommelier Slovenija, lahko hitro ugotovimo, da smo Slovenci zelo dobri v senzoriki vin, prepoznavanju prestižnih vinskih etiket, spajanju vina in hrane itd. Na drugi strani pa nam primanjkuje osnovnega tehnološkega znanja o tem, kako iz grozda pridobimo vino. To se predvsem kaže v dejstvu, da mora vinar za uspešno prodajo pivcu predati t. i. “zgodbo”. Prav nevednost potrošnika pa lahko v skrajnih primerih omogoči vinarjem, da pivce zavaja. Upam, da bo v prihodnje postalo tehnološko znanje o pridelavi vina bolj dostopno in bo zavajanja manj.    

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam