Ženske lahko skupaj gradimo boljši svet

Intervju z Urško Košir, avtorico fotografij razstave Junakinje sodobnega časa

Moč, odločenost, optimizem in pogum. To so njihove skupne značilnosti – značilnosti žensk, ki so prebolele raka. Zdaj svoj vsakdan zajemajo s polno žlico in s svojim nepremagljivim optimizmom zrejo naprej. So močnejše, življenje vidijo v drugačnih odtenkih in dajejo vrednost še tako malim stvarem. Barbra Drnač, Ineza Sotler, Jana Koteska, Maša Jež, Rebeka Dremelj in Tina Gorenjak so se ‘znašle’ na plakatih razstave Junakinje sodobnega časa. Njih in njihovo zgodbo je ujela umetnica in fotografinja Urška Košir. Za svoje delo na splošno pravi, da je sanjsko. Posveča se lepoti. Ženskam. In največjemu čudežu izmed vseh – našim telesom. »Telo je neverjetna stvar.

Že če samo pomislimo, kaj vse zmore! In kako se prilagaja ter spreminja s starostjo, odraščanjem, nosečnostjo, boleznijo, zdravljenjem … Hkrati pa moje delo obsega še en božanski element – mnogim ženskam in dekletom se po fotografiranju in odzivih, ki jih dobijo, dobesedno odprejo oči in dojamejo, da so tudi one lepe in zadostne, dobre že samo zato, ker so.« In kdo je največji junak v Urškinih očeh? »Vsak, ki se v življenju sooči s kakršnokoli težko situacijo in mu jo uspe bodisi sprejeti ali premagati in na kakršenkoli način zaradi nje postati boljši človek.«

Čeprav tega vprašanja skoraj ne postavljam, ker mi zveni banalno, je tu vendarle na mestu … Od kod ideja za ta projekt?

Ideja za projekt se je porodila spontano v našem fotostudiu Železna. Na delovnem sestanku z modelom, markantno Inezo Sotler, smo se pogovarjali, kako bi izvedli modno fotografiranje. Ko smo že vse dorekli, pa je prišla na plan s svojo življenjsko zgodbo … Zbolela je za rakom dojke pri 25 letih. Zdravniki so jo takrat že odpisali. Pri 40 je ostala še brez maternice in jajčnikov – in pri 55 je še vedno tu! Živi in žari kot še nikoli prej. Med našim pogovorom je Ineza izrazila željo, da jo nekoč upodobimo na fotografijah.

Ob njenih besedah sva s sodelavcem ostala odprtih ust. Sama sem jo pred tem poznala samo ‘od daleč’, iz medijskega sveta, s fotografij, posnetkov in prireditev, kamor je vedno prišla, urejena do zadnje podrobnosti, in vsakokrat s svojo karizmo ter stasom takoj zavzela središče pozornosti, že s tem da je stopila skozi vrata. Posledično je navzven delovala zadržano in rahlo nedostopno. Vse do trenutka, ko se je v naši pisarni iz njenih ust skozi zgodbo začela razlivati človeška toplina v vsej svoji veličini. V trenutku mi je bilo jasno, da je to projekt, ki kliče po veliki in spoštljivi razstavi. 

V trenutku mi je bilo jasno, da je to projekt, ki kliče po veliki in spoštljivi razstavi. 

Na podlagi česa ste izbrali prav te znane Slovenke?

Prvi kriterij za povabilo je bila seveda prebolela bolezen. Drugi pa, da so o tej tabu temi pripravljene spregovoriti javno, ne glede na to, ali so se zdravile po klasični ali alternativnih metodah. Nato smo poskušali zajeti čim večji starostni razpon, raznolikost poklicev in razporeditev po regijah. Skratka, želeli smo vključiti čim več različnih žensk, ki lahko nagovorijo vsaka svoje sledilce oziroma oboževalce. Njihove zgodbe so mi bile sicer poznane že od prej, saj sem z večino sodelovala že v preteklosti. 

Na snemanjih je vedno pestro. Katera zanimiva anekdota se vam je tokrat najbolj vtisnila v spomin?

Res je na vsakem snemanju pestro. Tokrat je bilo zanimivo že to, da smo zaradi razstave prepotovali vso Slovenijo, od Dolenjske prek Ljubljane vse do Koroške. Povsod smo doživeli čudovit sprejem, tako portretirank, njihovih domačih kot tudi okolice. Od posameznih slikanj nam je v spominu ostalo tisto pri Jani, ki je bila tedaj visoko noseča in tik pred rokom. Ko se je bližala polna luna, smo na vrat na nos pohiteli v Ribnico, da smo jo še ujeli (smeh).

V posebnem spominu je ostalo tudi slikanje pri Maši, kjer nam je družbo delal mali plazilec, njen domači ljubljenček, ki se je ves čas motal med našimi nogami in silil ‘na sceno’. Pa vse slastne domače dobrote, ki smo jih bili deležni pri Tini, in prijazno gostoljubje Rebeke! Še vedno nam odzvanja tudi njena hudomušna zahvala, ko smo zaradi postavitve scene prestavili večino stvari na njeni terasi ter jo tako bojda mimogrede pospravili in pripravili na zimo.

Je bilo fotografiranje, ki je potekalo na domu tokratnih modelov, zato še toliko bolj intimno in posebno? Ko nekoga spustimo v svoj dom, mu namreč ‘razgalimo’ tudi del sebe …

V trenutku, ko se je porodila ideja za razstavo, se je tudi koncept – dve sliki, ki prikazujeta dva svetova vsake portretiranke – notranjega in zunanjega. Ena slika je posneta doma, druga zunaj, v okolici doma. To se je izrisalo v trenutku. Zakaj dom, ne npr. studio ali hotelska soba? Doma vsak od nas deluje popolnoma drugače kot kjerkoli drugje. Domače okolje nam daje občutek topline in varnosti. To je bil pomemben element v celotni zgodbi. Po drugi strani pa je tudi precejšen izziv prositi portretirance, naj v svoj dom spustijo fotografa, zraven pa še celotno ustvarjalno ekipo. Hkrati te prevzame velika hvaležnost, ko se to zgodi. Dom je vedno intimen prostor, v njem hranimo spomine, kot so predmeti, fotografije, dom razkriva človekov svet tudi skozi izbiro barv, stila pohištva … Naj se na tej točki ponovno zahvalimo portretirankam za zaupanje, ki so ga izkazale celotni ekipi, s tem da so nas spustile tako blizu.

Posebna je tudi zgodba o tem, da ste vsako od žensk fotografirali večkrat in na ta način prikazali njihovo potovanje od bolezni do ozdravitve …

Vsaka junakinja se predstavi na dveh fotografijah, ki si stojita nasproti. Prva je slikana v intimnem okolju njenega doma, na njej je vidna brazgotina, ki je posledica operacije in zdravljenja. Prikazuje notranji svet vsake, svet znotraj varnega doma, kjer smo lahko vse, kar v resnici smo. Druga fotografija je posneta zunaj, v akciji, in je v kontrastu s prvo. Prikazuje zunanji svet vsake ženske, ko se uredi, si nadene oblačila in se poda med ljudi. Prikazuje moč, ki je v vsaki in je bistveno potrebna za korak naprej. Notranji in zunanji svetovi portretirank si na razstavi vizualno stojijo nasproti, a se med seboj neločljivo prepletajo, saj izkušnjo nenehno nosijo s sabo, ta pa vpliva na njihov vsakdanji svet in hkrati na vse, ki pridejo v stik z njimi.

Vse ženske, predstavljene na fotografijah, so ob sliki povedale oz. zapisale tudi svojo motivacijsko misel. Katera pa je vaša motivacijska misel?

»Vse, o čemer sanjaš, lahko tudi uresničiš,« je povedal Disney. Sem večni otrok z veliko domišljije, ki še vedno verjame v čudeže. 

Se vam zdi, da so si dekleta po fotografski seansi še dodatno okrepila samozavest in pozitivnost oz. jim je fotografiranje dalo še večjo moč in življenjsko energijo? 

Dekleta oziroma ženske, s katerimi smo sodelovali, so bile že pred tem močne, samozavestne in so zaključile določena življenjska poglavja že pred slikanjem. Bolj bi rekla, da so s tem fotografiranjem pomagale mnogim drugim – skozi navdih, besede, moč, voljo in optimizem, ki jo izražajo v resničnem življenju ter posledično tudi na fotografijah. Še posebej močna je v tem simbolnem smislu Janina zgodba, saj je na fotografijah upodobljena z nosečniškim trebuhom, v katerem nosi novo življenje, ki se je rodilo natanko 10 let po zaključku zdravljenja.

Bo katero od njih slika spremljala tudi doma na steni?

Ja, dve sta že prosili za svoje plakate, ki bi jih radi imeli doma.

Ste imeli morda tudi vi kdaj kakšno izkušnjo oz. stik s kom, ki je prebolel raka, da ste črpali idejo tudi od tam?

Da, mnogo ljudi, ki so mi prišli naproti v življenju, je imelo tovrstno izkušnjo. Za rakom sta umrla moj ata in babica, a takšne diagnoze pridejo z leti. Še bolj se me dotakne, ko za rakom zboli in umre mlad človek, v mladem telesu. V tem smislu je name zagotovo odločilno vplivalo poznanstvo z dvema izjemnima sestrama, Lorno in Tjašo. Lorno sem spoznala na novoletni večer, še v prejšnjem desetletju. Bila je med povabljenimi na zabavo – opazna, simpatična, nasmejana, polna energije. Bila je dekle v črnem z obrito glavo, ki jo je nosila kot kraljica.

Še bolj se me dotakne, ko za rakom zboli in umre mlad človek, v mladem telesu. V tem smislu je name zagotovo odločilno vplivalo poznanstvo z dvema izjemnima sestrama, Lorno in Tjašo.

Navdušeno sem ji zaupala, da občudujem drzne ženske s stilom. Ona pa mi je čisto mirno in z nasmehom na ustnicah odgovorila, da je ravno prestala kemoterapijo. Imela je raka na dojki, v sebi je nosila tisti usodni gen, a je to žal ugotovila prepozno. Pa čeprav je za rakom dojke zbolela in pri 38 letih umrla že njena mati. O njej smo kmalu za tem posneli prispevek za oddajo Tednik, ker je želela o svojem stanju in bolezni spregovoriti na glas. Fascinirali so me njen pogled na svet, razmišljanje in odločenost.

Kljub dejstvu, da se je zanjo čas iztekal in rešitve ni bilo več, je bila odločena, da stvari na splošno premakne na bolje. Vsaj malo, kolikor pač gre. Lorna je za vedno zaspala v svojih poznih tridesetih. V stikih smo ostali z njeno mlajšo sestro Tjašo, čudovito žensko ter odlično vizažistko. Skupaj smo tekom let ustvarili mnoge fotografije in objave za medije. A še preden bi jih Tjaša dočakala štirideset, se je z identično diagnozo kot mama in starejša sestra od te realnosti poslovila tudi ona. Lorna je večkrat opomnila, da se o bolezni, kot je rak, premalo govori. Da je to stigma, dekleta je strah, so v stiski, ne upajo si pravočasno k zdravniku … Kot si ni upala ona sama, dokler ni bilo prepozno … 

Kaj je ta projekt dal vam – ne le kot fotografinji, ampak tudi kot ženski?

Vsak projekt je dragocen kot neka izkušnja, ki prinese novo zavedanje. Ženske lahko skupaj na mnogo načinov gradimo boljši svet. Veliko mi pomeni, da sem lahko od blizu spoznala Inezo, ki sem jo pred tem občudovala samo od daleč. Veliko mi pomeni zaupanje vseh žensk, ki so nas sprejele v svoj dom in nam razkrile tako izjemno pomemben del sebe. Veliko mi pomeni tudi, da sem se s tem projektom lahko poklonila dvema junakinjama, ki sta postali angela – Lorni in Tjaši. 

Fotopgrafije: Urška Košir, Tit Bonac,

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

Draga nepremagljivaDiffero

Naš čudoviti Differo parfum te že čaka v naši spletni trgovini! Vabljena na dišeče druženje.

Draga nepremagljivaDiffero

Naš čudoviti Differo parfum te že čaka v naši spletni trgovini! Vabljena na dišeče druženje.