Nič mi ni treba. Nihče me ne rabi tako, kot rabim jaz TA trenutek

Natančno se še spomnim, kdaj sem prvič podvomila v svoje dojemanje oddiha. Bilo je že leta nazaj, v Piranu, kamor sem peljala otroke na izlet.

Vse sem imela v glavi, katere točke si bomo ogledali, kam se povzpeli, kje se sprehodili ob obali, prepustila jim bom izbiro restavracije, sem si rekla, a v moj najljubši lokal bomo zagotovo zavili, če bo le dovolj časa. A že ko smo dobro vstopili v mesto in sem nehote pomislila, da si jadrnice in čolne že malo predolgo ogledujejo, če želimo ta enodnevni izlet res izkoristiti, sem obstala z odprtimi usti. Bilo ni nič posebnega, zgolj en tak na videz popolnoma običajen prizor, a mene je presunil. Trije moški zrelih let, morda ribiči, morda ne, a videlo se je, da niso turisti, njihova koža je bila globoko temna, vajena vsakodnevnega dela na soncu, so ob čolnih, sedeč na nekakšnih zabojih, igrali karte. Ne okoli obrnjeni gajbi Radenske. Vse v njihovi drži, obrazih, počasnih potezah rok, s katerimi so vlekli in odlagali karte na gajbo, v njihovih nasmehih, ki niso popolnoma nič priganjali soigralce, je govorilo, da se jim popolnoma nikamor ne mudi. Vse, kar so počeli, je bilo to, da so zgolj uživali v igri. Ki bi, kot je delovalo, lahko trajala v nedogled. Nihče ni gledal ne na uro, nikjer ni bilo videti nobenega mobilnega telefona, počasi so srkali svoj špricer, se umirjeno pogovarjali, občasno zasmejali, in igrali svojo igro. To jim je zadostovalo. 

Spomnila sem se svojega očeta, ki je ves čas govoril: »ura ni moj gospodar«. Kaj pa moj? Hitro sem zbrala drobce svojih misli, poklicala otroke in pohiteli smo naprej. Do cerkve sv. Jurija, na mestno obzidje, nato dol, da se sprehodimo ob obali, pogledala sem na uro, razmišljala, da po kosilu morda skočimo še do akvarija … in jih spet zagledala. Še vedno so sedeli na istem mestu, morda so si zgolj dotočili nov špricer in vmes parkrat premešali karte in jih razdelili med tri igralce, a vse ostalo je bilo isto.

Tudi Suzana Zagorc je iz prve roke izkusila izgorelost.

Zdaj se večkrat spomnim na tisti prizor, vmes pa sem ga globoko pokopala. Moja mantra je bila namreč takšna, kot od večine ponorelega sveta: aktivni oddih. Kdo pa še leži na plaži in počne nič, mogoče zgolj karta? No, pravzaprav ni bil aktiven zgolj moj oddih, temveč vsaka minuta mojega bivanja. In v tem sem izjemno uživala! Bila sem tudi precej dobra v vsem, na vseh področjih življenja, kar me je navdihovalo z mislijo, da je vse mogoče, če se le dovolj potrudiš in vztrajaš.

V službi sem opravljala delo, ki je precej zahtevno, vedno sem bila ocenjena kot izjemna sodelavka, če je prišel kakšen nov projekt, sem se kar sama javila, da ga bom prevzela; uživala sem tudi v tem, da sem kuhala tudi trikrat na dan, izbirala zdravo hrano, redno pekla kruh, skrbela, da otroku res veliko berem in da je dovolj na svežem zraku, gostila prijatelje, brala, se ukvarjala z različnimi športi, redno hodila v hribe in jahala, na jutranjo vadbo, pozimi tekla na smučeh, po možnosti raziskovala bližnje in tuje kraje (vse z vsaj tremi otroci, poleg svojega še z nečakoma ali sosedovimi, da jim razkažem svet), rada sem se udeležila kakšne dobre zabave in plesala do jutra in vsak prosti trenutek izkoristila za to, da sem bila kreativna, da sem pisala. Dodati velja, da ob teh »mojih projektih« nisem imela izdatne pomoči partnerja, staršev ali koga drugega, ki se moje igre pretirane pridnosti in aktivnosti niso šli. Enostavno sem imela toliko energije, da bi lahko počela po tri stvari naenkrat in želela sem, da so vse opravljene dobro. 

Moramo biti na počitnicah res tako super aktivni?

Potem pa proti koncu lanskega leta naenkrat nisem zmogla niti na sprehod okoli bloka. Otroku sem želela nesti bundo, ker je bilo mrzlo, do pred bloka sem še prišla, okoli njega pa nisem mogla, tako me je tiščalo v prsih, nobene moči nisem imela, zgolj toliko, da sem čisto počasi odšla nazaj v stanovanje. In potem počasi ugotavljala, da sem pretiravala na vseh področjih. Ko sem šla čez čas prvič k psihoterapevtki, ker sem se očitno soočala z izgorelostjo, me je vprašala, kdaj pa je čas izven službe, ki ga namenim samo sebi. Odgovorila sem ji, da vse to počnem zase, iz veselja, da uživam v kuhanju, v hoji v hribe, potovanjih, v pisanju. Rekla je: ne, mislim, čas, ki je samo vaš, ko ne počnete ničesar, niti berete ne, niti razmišljate, ko čisto odklopite. Gledala sem jo in sploh nisem razumela. Šele čez čas se mi je posvetilo. Da točno tega – delati nič – pa res nisem nikoli počela. Če je imel moj oče namreč geslo »ura ni moj gospodar«, je imela mama drugačnega: »gremo z delom naprej«. Očitno sem povzela njenega in ga posodobila v »ves čas akcija«.

Ker je ravno čas dopustov, je na mestu opažanje, da so super aktivne počitnice že nekaj časa obvezne. Popolnoma pričakovano je, da je dopust že vnaprej načrtovan do potankosti, vse od najetega avtomobila, s katerim od jutra do pozno v noč drviš naokoli in prečesavaš destinacijo, obiščeš vse ključne znamenitosti, od naravnih, kulturnih do nakupovalnih, vidiš vsak kotiček, ki ga priporočajo vnaprej preštudirani turistični vodniki, tudi tiste skrite, ki to že dolgo niso, ter vse gastronomske presežke, ki jih kak kraj premore. Če imaš otroke, je nujno obiskati tudi vse živalske vrtove, vodne in zabaviščne parke. Vmes se še povzpneš na najpomembnejše vrhove, plavaš najmanj s kiti in vsak dan še pred sončnim vzhodom odtečeš (ali preplavaš, prekolesariš, presmučaš itd.) vsaj dvajset kilometrov. Vse seveda skrbno fotografiraš in, če se le da, sproti objavljaš na družabnih omrežjih. Prehranjuješ se seveda lahkotno.

Ko sem se kot otrok vrnila s počitnic, me ni nihče vprašal, kaj sem počela na morju. Bilo je logično! Kaj pa naj bi počel na morju? Ležal, čofotal v vodi in pojedel veliko sladoleda.

Kaj se je vmes spremenilo? Zakaj ležanje v senci ni več dovolj? Zakaj je potrebno ves čas nekaj početi?

Smo družba adrenalina. Doseganje ciljev, pritiski nadrejenih in kratki roki zahtevajo hitre in učinkovite reakcije, obveznosti doma, gospodinjstvo, otroci in njihove izven šolske dejavnosti nas lahko dodatno izčrpavajo. Navajeni smo večnega hitenja in stalnega hrupa v glavi, naše telo pa je v stanju nenehne pripravljenosti na napad. Stanje stalne napetosti in prezasedenosti je tako sprejemljivo in celo zaželeno, da ljudem, ki jim vsako minuto zvoni telefon, ki vsaj en mesec nimajo prostega termina za srečanje, ki že leta niso bili na dopustu ali pa tam preprosto ne morejo biti pri mitu, »odklopljeni«, pripisujemo pozitivne vrednote, kot so delavnost, sposobnost in požrtvovalnost, namesto, da bi jih poslali na dolg prisilni dopust, da bi se jim posvetilo, da se svet, kljub kruti bitki za denar, vrti tudi brez stalne dosegljivosti, reagiranja na gumb in nenehne prisotnosti. 

Nimamo več časa za sočloveka, sproščen klepet brez razloga, imamo pa čas vse, kar doživljamo gledati skozi oči instagramabilnosti, prepoznavati momente, ki so zanimivi za objave, objavljati, spremljati rast števila všečkov in sledilcev ter slediti drugim. Prek ekrana, seveda. 

Ekrani nam ne kradejo zgolj časa, temveč tudi energijo, kreativnost, globino in notranji mir

Čeprav se nam zdi misel na to, kako algoritmi določajo naše vedenje, kako smo nadzorovani in vodeni na vsakem koraku, strašljiva, ta sistem vsakdan znova soustvarjamo, v njem navdušeno sodelujemo. In prav zares se nikoli ne ‘odklopimo’. Medtem, ko počasi spoznavamo in izkušamo, kam vodi nenehna gospodarska rast, se še ne zavedamo, kam vodi nenehno človeško osebnostno napredovanje, v smislu več videti, doživeti, izkusiti, biti prisoten. Verjetno v osebnostno opustošenje. Ne vem, kje je rešitev, mogoče v zavedanju, da za vsako stvar rabiš čas, tišino, da več stvari, dogodkov, ljudi, sledilcev, ne pomeni tudi večje sreče ali višje kakovosti življenja. 

In jaz? Vse to sem vedela, kot zagotovo že veste vi, ki sedaj morebiti to berete. Že dolgo pred izgorelostjo, sem prebrala številne knjige na to temo, od Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke, do Hvalnice počasnosti, celo Umetnost odf*kavanja in tako dalje. A sem še vedno ves čas hitela. Hitro na telovadbo, hitro telovaditi, hitro v službo, hitro delati, delati še in še, hitro nakupovati, hitro kuhati, hitro jesti, hitro z otrokom ven, hitro na hrib, hitro brat, hitro pisat, hitro spat in hitro spati, nato spet hitro vstat, za vikend hitro kam iti. Izkoristiti dneve, izkoristiti življenje, vse, kar ti ponuja, delati na sebi, ne pustiti trenutkom, da kar spolzijo mimo. Kot da si zgolj hrček, ki poganja kolo kapitalizma, dokler ne začneš trošiti sam sebe. V vsakem trenutku, ki ga doživljaš, si že z mislimi pri naslednjem, moram to, moram ono. 

Koncept vse videti, vse doživeti, čim prej je lahko nevaren. Dodatno nas posebej ženske spremljajo globoko zakoreninjeni občutki krivde, pretirane odgovornosti, nezmožnosti postavljanja meja, neskončne pridnosti. A s pretirano aktivnostjo se izgubi lahkotnost, radost bivanja, kar naenkrat, hočeš-nočeš, vse postane stvar načrtovanja, hitenja uresničevanja načrtov. 

Zdaj spoznavam, koliko lepote nas obdaja tudi zelo blizu, kako lepe so lahko majhne stvari, skozi gozd hodim počasi, počasi opazujem reko, kako izginja v daljavo, globoko diham in si govorim: nič mi ni treba, vse lahko počaka, nihče me ne rabi tako zelo, kot rabim jaz Ta trenutek. 

Ko se občasno še spomnim na gospode s kartami iz začetka moje pripovedi, razmišljam, da sploh niso delovali, kot da zamujajo trenutke, ko bi lahko odkrivali obale Filipinov, Severnega morja, kartali na plažah Ipanema ali vsaj Portugalske, da niso vsi nesrečni, ker moda nikoli ne bodo obpluli Rta dobrega upanja, da se bodo morda celo življenje borili zgolj z valovi domačega morja, opazovali zgolj milino domačih sončnih zahodov, ljubili zgolj domača dekleta in morda še kakšno turistko, če bo sreča mila. Morda pa so svoj delež bitk na tujih morjih že izbojevali, da so sedaj lahko v miru sedeli tu. Kdo ve. Vsekakor so delovali, kot da jim je dobro točno tu, kjer so.

Avtor: Suzana Zagorc

Komentirajte

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam