Moj plan je bil popolnoma drugačen, kot se je na koncu izkazalo, da bo. V začetku januarja sem imela namen, da odpotujemo v Kranjsko goro, ko prideta Šajana iz šole in Sija iz vrtca.

Tam imamo namreč apartma in zakupljene letne smučarske karte. Torej bi uživali na snegu, potem pa bi se v nedeljo zvečer vrnili domov. Seveda bi me najprej čakal kup perila za pranje, nakar bi začela s pakiranjem. V ponedeljek v dopoldanskem času sem namreč nameravala odpotovati v Budimpešto. Tako bi bila do torka zvečer na Madžarskem in poleg tega, da bi delala, res tudi uživalaaaa, ker je šla takšna ekipa, katere družbe sem si res želela, vrnila pa bi se v torek pozno ponoči, kar pomeni, da bi sredo najverjetneje prespala. Seveda z izjemo najnujnejših opravkov. V četrtek je bilo v planu celodnevno fotografiranje. V petek pa bi odpotovala na Sicilijo skupaj z družino, nakar bi se nazaj domov vrnili v nedeljo pozno zvečer, mimogrede pa bi se na poti nazaj ustavili še na prijetnem kosilu v Benetkah. Potem pa bi bil tu spet ponedeljek in s tem novi teden … 

Če me je tako za opisani teden kdorkoli vprašal, ali imam čas za kavo, sem mu dejala, da nimam časa niti “prdniti”, kaj šele čas za kavo … Torej, v 90 odstotkih so bili moji plani poslovne narave, z izjemo Sicilije, ki je bila načrtovana kot prijeten čas z družino, v smislu kratkega vikend oddiha. Tudi letalske karte sem že imela kupljene, in sicer nizkocenovni let. Skratka super plan, narejen v nulo. Ampak ta isti plan, narejen v nulo, se je v manj kot 15-ih minutah izjalovil v celoti! 

Šajana se je namreč zjutraj zbudila s polnim nosom. In ker vem, da se v šoli testirajo trikrat tedensko, sem jo za vsak slučaj, da ne bi bilo kakšnih presenečenj, testitrala pred šolo še doma. Potem se je zgodilo: namesto ene pričakovane, sta se pokazali dve popolnoma nepričakovani črtici! Ostala sem praktično brez besed, seveda sem se zavedala, da lahko zboli, a vedno upaš, da to ne bo tvoj otrok. In tako je v TRENUTKU vse padlo v vodo. Sandi se je iz obleke in srajce samo preoblekel v trenerko, Sija je namesto čevljev za vrtec obula nazaj copate, jaz pa se usedla na telefon in začela telefonirati …

Ko se kar naenkrat vse da

Torej, morala sem odpovedati Budimpešto, snemanje in Sicilijo, ob čemer sem se zavedala tudi, da zavarovanja na nizkocenovnih letih ni, zato je ta denar šel dobesedno v zrak! Povedano drugače: celih 10 dni je šlo v »maloro«. Da bi bil čas v karanteni še bolj »nepozaben«, sem uspela ravno v tem obdobju zagristi še v prepečenec in si odlomiti del zoba. K zobarju seveda v času karantene nisem šla in tako sem se lahko cel teden gledala v ogledalo z odškrbljenim zobom, se posledično glede na okoliščine smilila sama sebi, pa se »pogovarjala s stenami«, kuhala kosila in gospodinjila, tako kot ta trenutek to počne še veliko drugih Slovencev. Ampak vse to smo zvozili, ob čemer pa se mi je porodilo neko razmišljanje, ki gre nekako takole … V enem stavku, KAKO ZELO SMO NEUMNI! 

Kako smo vsi ljudje »sprogramirani«! Jaz se denimo s prijateljicama, s katerima prijateljujem že od srednje šole, že dobre tri mesece dogovarjam za večerjo, a se nikakor ne moremo uloviti. Vedno, ko imata dve čas, ta tretja ne more … Četudi si rečemo, da se dobimo, pa naj takrat magari kamni padajo z neba, se nam stvari ne poklopijo! In prav občutek, da se »nujnih« stvari ne da prestaviti, nas spremlja natanko do trenutka, ko nimaš druge možnosti in si primoran v trenutku vse spustiti iz rok. V mojem primeru je to povzročila karantena. Če samo pogledam nazaj, kaj vse sem imela planirano in kaj vse bi v sedmih dneh doživela – ja, toliko kot marsikdo ne doživi v enem letu. In vse to je spremenila zgolj ena odvečna črtica na testu! In življenje se je ustavilo za deset dni. A kar je najhujše od vsega: prav nič se v tem času ni spremenilo in prav nihče ni bil za nič prikrajšan! Se pravi: Budimpešta se je speljala brez mene, slikanje sem prestavila, na Sicilijo pa pač ne gremo. Ja, sem nekaj denarja »vrgla stran«, ampak bomo preživeli in jo obiskali ob kakšni drugi priložnosti. In življenje gre naprej!

In življenje se je ustavilo za deset dni. A kar je najhujše od vsega: prav nič se v tem času ni spremenilo in prav nihče ni bil za nič prikrajšan!

No, ob tem pa se mi porodi zavedanje, kakšni bedaki smo v resnici! Ne zavedamo se, da delamo zato, da lahko živimo. In ne živimo zato, da lahko delamo! Še enkrat z velikimi tiskanimi črkami: DELAMO ZATO, DA ŽIVIMO!!!! In NE ŽIVIMO ZATO, DA DELAMO! Vprašajmo se torej, ali res delamo zato, da lahko živimo? Ker če res delamo zgolj zato, da lahko živimo, potem se nikakor ne moremo tri mesece meniti in ne najti termina za srečanje s prijateljicami! Z osebami, ki nam res nekaj pomenijo v življenju! Ne moremo! Če živimo zato, da delamo, potem je nekaj hudo narobe. Enostavno sem prišla do spoznanja oz. doživela streznitev, da si bom takrat, ko bom imela najmanj časa, postavila prioritete. In če mi bo prioriteta v življenju ta, da bom s prijateljicami spila kavo, jo bom! Ker enostavno ne more biti posel prioriteta. Ne more! In ne sme!!! Seveda mora biti delo narejeno, ampak prioriteta mora vedno biti tisto, kar nas energetsko polni in zaradi česar se nam splača živeti. Vse tisto, kar delamo v poslu in nam jemlje ves naš čas, je zgolj zato, da bomo lahko živeli in uživali. Če ste torej tudi vi v obdobju, ko se že nekaj časa menite za kakšno srečanje z ljudmi, ki so vam ljubi, potem se ob tem zamislite. 

Odločila sem se, da bom živela tako, kot čutim!

V trenutku se vam namreč lahko zgodi samo denimo karantena (ni treba, da je kaj hujšega, kot je denimo bolezen) in za deset dni boste ostali doma ter bili primorani odpovedati svoje »nujne stvari«. In te »nujne stvari« bodo v 90 odstotkih tako ali tako opravili namesto vas drugi ljudje, kar je dober pokazatelj na to, da gre tudi brez nas življenje naprej. In zdaj se zamislite (kot mimogrede rada kdaj rečem prijateljem v kakšnih globokih debatah), da imate pred sabo le še mesec dni življenja … Vam bo v tistem trenutku res žal, da niste naredili še nekaj tistega dodatnega dela v službi ali zaslužili še kakšen evro več? Ali pa vam bo v resnici žal, da niste kakšen trenutek ali dogodivščino več preživeli z ljudmi, ki jih imate radi … Jaz vem, kaj bi v tem primeru odgovorila in verjamem, da tudi vi.

Prav zato sem se pri svojih dobrih 41-ih letih odločila, da bom res živela točno tako, kot čutim! Delala bom izključno, da bom lahko živela in se ne bom več pustila motiti. Prav ta karantena je namreč živi dokaz, da se na koncu čisto vsaka stvar postavi na svoje mesto. In da smo sami sebi največji sovražnik in največji problem. Šele, ko se bomo enkrat tega zares zavedali, bomo lahko zadihali s polnimi pljuči in zaživeli tako, kot bi v bistvu morali živeti že ves čas!