Ne bom moralizirala. Ali pa bom, mi je vseeno, če gre komu na živce, če bo kdo mislil, da sem prest(r)oga, jaz mislim, da sem bila celo življenje do te človeške “ vrednote “ preveč tolerantna ! 

Na črke od laži se ne morem obesiti, L A Ž so samo obstraktne črke, ki same po sebi nič ne pomenijo. No, če nič drugega, že to nekaj pove o njeni vrednosti. Vredna ni nič. Ništrc. Laž je človeška lastnost in vse, kar je človeško, je treba sprejeti. Razumeti. Pravzaprav je najpreprostejši del laži to, da jo lahko razumemo. Zaradi česa nastane v neki glavi in dobi zalet, da spolzi preko človeških ust.

Zakaj otroci lažejo? Kdaj, v katerem obdobju se njihovi možgani povežejo tako, da spoznajo, da se s potvarjanjem resnice pridobijo neke ugodnosti, da se lahko izognejo kazni ? Verjetno so to najpomembnejši trenutki v odraščanju otroka, ki so povezane z varnostjo, iskrenostjo, intimno bližino. Vrednote, ki bodo igrale pomembno vlogo v človekovem življenju in so povezane s sprejetjem sebe, močjo sprejeti odgovornost in neskočno lepo človeško lastnostjo, ki jo lahko daš drugemu – da se s tabo ljudje počutijo varno in prijetno.

Spomnim se sina, ko je bil star 5 let. Razbil je kozarec, čeprav sem ga prej večkrat opozorila, da se to lahko zgodi, če ga ne bo pospravil z mize. Ko se je to zgodilo, je precej nerodno porinil steklovino pod kavč in tako je ostalo, dokler nisem šla sesat stanovanja. Takoj mi je bilo jasno za kaj gre. Poklicala sem ga in vprašala, kaj je to in dete ni moglo skriti nelagodnosti. Na robu joka je poskušal lagati, da je to storil njegov brat.  Pravzaprav me je stisnilo pri srcu. To majhno bitje je trpelo od strahu, da bo kaznovano zaradi kozarca. To me je presenetilo, ker pri nas kakšne hude kazni niso bile v navadi. Kaj vse se plete po tej mali glavici ? Kje vse je pobral vse te strahove, ta strah ? Takrat sem prvič zavestno začela razmišljati, da vzgoja res ni nekaj preprostega in, da o svojem otroku zelo malo vem. O tem, kako doživlja nas odrasli svet in kaj od njega spravlja v svoje srce. V svoje globoko nezavedno, kjer bo tičalo vse življenje.

Izgubiti zaupanje je lahko. Najlažje. Z izgubo zaupanja se podaš na pot dokazovanja in ni daleč zdrs v nezaupanje do samega sebe.

Stvar smo rešili in sinovom sem jasno povedala, da je resnica vredna več kot vsak razbit kozarec in, da je ni stvari na svetu, ki je človek ne bi mogel razumeti. Da niti največji strahovi nesprejetja ali kazni niso vredni bedne laži, ker je z njo povezano zaupanje. Izgubiti zaupanje je lahko. Najlažje. Z izgubo zaupanja se podaš na pot dokazovanja in ni daleč zdrs v nezaupanje do samega sebe. Laž preprosto ni potrebna. Ker samo komplicira odnose, predvsem pa dolgoročno, kot razdiralni črv, najeda lažnivega človeka samega.  In nagledala in naposlušala sem se laži v svojem življenju.

Soočanje z resnico JE TEŽKO!

Čeprav se imam za pošteno in iskreno osebo, sem tudi jaz lagala. Sicer drobne laži, ko se kam zamujala. Ko kakšnega dela nisem uspela narediti do konca. Ko koga nisem hotela z resnico poriniti v neroden položaj. Nikoli se nisem počutila dobro, če sem lagala. In lagala sem tudi sebi, da so to majhne, bele laži, ki nikomur ne škodijo. Z leti sem spoznala, da so bile vse moje male laži povezane z mojo samozavestjo. Če danes zamujam, se ne lažem več. Povem, da zamujam, povem za razlog, če obstaja. Če zamujam, ker se ne znam dobro organizirati, to tudi povem. Občutek je božanski. Lahko sem, kar sem. Če se nekdo zaradi tega razjezi name, sprejmem, saj ima na koncu koncev prav. Z zamujanjem mu ne izkazujem spoštovanja in tega od njega tudi ne morem pričakovati. 

Jasno in enostavno, kajne? 

Da imam črno liso na polju zaupanja, sem spoznala, ker sem se leta in leta prav strastno borila za resnico. Sveto resnico. Nisem razumela, da ima vsak svojo resnico. Nikoli v otroštvu nisem videla laganja. Sem pa videla potvarjanje resnice. Obračanje resnice v svojo korist ali osnovno človeško nezaupanje, da resnico človek težko prenese. Drug človek, ne jaz. Do popolnosti obvladam obračanje besed resnice tako, da človeka ne prizadenem. Je to dobro? Paradoks se skriva v tem. Razumevanje ljudi, iskanje resnice, neizprosen boj za resnico, njeno mehčanje in ovijanje v vato, me je pohabilo. Mnogo, mnogo let nisem videla resnice. Nisem je hotela videti. Bila je strašljiva in od mene je zahtevala nadčloveški napor za spremembe. 

Soočanje z resnico je bilo soočanje z vrlinami in manjki svojih otrok. Videti, kaj pri tvojih otrocih ni v redu in ni prav, je težko. Mislila sem, da sem jaz odgovorna zanje in mnogo lažje bi mi bilo, če bi njihove “ napake”  lahko popravila jaz. Mnogo staršev ima danes iste probleme. Soočanje z realnostjo, resnico trenutka, takega kot je. A lastnost tvojega otroka, da ne spoštuje, da nima razvitega občutka za sočloveka, da rad izkorišča, da laže … Vse to ni nekaj, kar se ne da popraviti, nekaj kar je treba skrivati. To lahko vidijo vsi, le ti ne. In res je žalostno , da najbolj in največ lažemo sami sebi.  Ker se mi ni treba ukvarjati s tem, da lažem jaz, (ker sem večinoma prerastla strah, da ne bom sprejeta), se sprašujem, zakaj mi je resnico, ki ni prijetna, tako težko sprejeti in videti? Ali ni to druga plat istega kovanca ? 

“Ko lažeš, lažeš naprej sebi”, je vedno govorila moja mama. To je dejstvo. Strašna, globoka kazen, ki lažnivca na koncu vedno doleti na koncu.

Kaj pa se zgodi takrat, ko lažejo tebi in ti globoko v sebi veš, da je vse to laž ? Jaz leta in leta nisem verjela temu svojemu občutku. Zelo slabo sem se počutila od znotraj in hotela oglušeti nanj. Ker mi je lažnivec zagotavljal, da se mi vse skupaj samo zdi, sem vse občutke pomešala in uspelo mu je, da me je zvabil v svoj lastni kaos. Lagala sem sama sebi. Zakaj lažemo sami sebi ?  Tako kot lažnivca, tudi samolažnivca vodi strah pred resnico, nevrednostjo. Nesprejetje resnice, tvoje, intimne ali javne in vsesplošno priznane, je znak strahu. Pred spremembo, pred tem, da se bo treba soočiti z nečim neprijetnim. V tebi, v drugem, v odnosu. Spoznanje, da sem bila odlična v laganju sami sebi, me je potrlo in mi spodneslo tla pod nogami. Nič boljša nisem od tistega, ki laže. Laž je zavestno dejanje. Ko lažeš sebi, zavestno obračaš svoj obraz stran od problema. Ne veš in ne znaš ga rešiti in čakaš. Vmes obtožuješ v svojih mislih tistega, ki ti laže, na glas pa ne rečeš nič. Ali rečeš in čakaš, da bo nekdo od zunaj nehal lagati.

Čakaš, propadaš, propadata oba, vsi, odnos, družba. Širiš toleranco do laži, da si olajšaš svoje življenje.  To je bolezen današnjega časa. Laž na vseh nivojih. Kako z lahkoto si lažemo, da bomo lepši in bolj sprejeti, če ne bomo imeli gub? Lažemo si, da lahko premagamo minevanje, naravo in, da lahko ujamemo mladost. Kakšna strahotna laž. V resnici se bojimo minevanja, ga ne sprejmemo, težko se nam je spustiti po stopnicah do jedra našega strahu. Raje gremo pod nož !  Kaj se mora zgoditi, da odpremo oči in se spogledamo z lastnimi lažmi ? Kaj se mora zgoditi, da nas samolaž, da živimo v redu, da je vse okej, da nam je dobro, ker otroci niso bolni ? Kaj se je zgodilo meni, da sem se spogledala z lažjo, da bo en dan vse v redu in, da je popolnoma dovolj, če imam rada? Potres? Kataklizma? Bolezen ? 

Kako z lahkoto si lažemo, da bomo lepši in bolj sprejeti, če ne bomo imeli gub?

Ali samo kapljica čez rob osebnosti, ki zori in postaja cela. Ljubezen se mora zgoditi. Ljubezen do sebe. Zdrava ljubezen do sebe. Ko si se sposoben soočiti s svojimi demoni, manjki in tudi s svojim najlepšim delom sebe brez nečimrnosti in napuha. Treba se je vrniti v NIČ in na novo prevetriti in postaviti svoje vrednote. Treba se je prepustiti viharju občutkov, ko melje laž z desne in leve, tepta, kriči in kruli po tebi v silni želji, da se spet oprimeš iluzije. Zlobno mi šepeta :“ Daj Zvezdana, pelji me nazaj, tja, kjer si v krču in stiski, ampak to poznaš. Tam si edino varna, ker poznaš samo to …kaj veš kako je tam, kjer te “ nič”  stiska za vrat, kjer te ne ovija toplota ogabne sluzi laži, ki je sladka, varna, edina poznana ! “

O Bog, kaj vse delamo ljudje zaradi strahu. Pred samim seboj ? Ven, ven iz sebe silimo, zunaj iščemo krivce, tam zunaj lahko kažemo s prstom, tam zunaj nas je veliko, veliko, ki se podpiramo z lažmi v neskončen ples nezadoljstva ! Jaz izstopam in zelo samotno je trenutno. Ni nam treba, ni potrebno gojiti kačo laži v svojih prsih. Nikoli in nikdar ! Vidimo tisto, kar hočemo, slišimo tisto, kar nam je prijetno, kar si želimo. 

Da živimo resnico, spoznamo po rahlem veriču, ki pihlja skozi nas. Prinaša nam pomlad ! 

Zvezdana Mlakar

  Drage moje! Ta članek je bil objavljen na mojem blogu še preden je postal spletno mesto, vendar sem ga obdržala, saj vam bodo informacije v njem vedno prišle prav! Hvala, ker nas spremljate, vaša Rebeka!