Starševski čvek zagotovo poznate in tudi me forum spremljamo že leta. Priznamo, da so nam nekatera vprašanja in teme blizu, ker se s tem kdaj soočamo tudi same.

Vsekakor je veliko popolnoma življenjskih težav. No, moramo pa priznati, da smo na tem forumu našle tudi nekaj tem, katerim se samo čudimo in smo malce zinile zraven. Za Nepremagljive smo izbrale 10 takšnih, za katere se nam zdi, da vam bodo popravile razpoloženje, objavljamo jih v originalni obliki. Forum starševski čvek pa lahko sicer spremljate TUKAJ.

Pri 45+ razmišljam, da bi se vrnila v mama hotel

Takole je. Sem samska 45+. Imam solidno službo, plača okrog 1.600 evrov, živim v najemu, partnerja nimam in ga ne nameravam več imeti. 
Resno razmišljam o tem, da bi se vrnila k staršem. Tu gor berem kako se posmehujete ljudem, ki živijo pri starših, jaz pa se sprašujem, zakaj ne? Na papir dajem za in proti: vseeno bi imela dovolj lastnega prostora in samostojnosti, domačo hrano, skoraj nič stroškov, ogromno prihrankov, družbo, po drugi strani sobivanje (čeprav z meni najljubšimi ljudmi), delno prilagajanje, itd.
Prosim, naštejte mi vaše misli zakaj da in zakaj ne, da razširim svojo listo in se lažje odločim.

Mojo hčerko so ignorirali in črtali iz seznama gostov

Jezna sem in razočarana. Tako zelo, da sem se od same jeze zbudila in tuhtam in tuhtam.
Nikdar ne pišem svojih zgodb na razne forume, a tokrat si želim dobiti mnenje drugih. Predvsem staršev.
Opravičujem sem vsem, če bom predolga.
Mož ima sodelavca s katerim sta tudi v bolj prijateljskih odnosih, torej gresta kdaj na kakšno pijačo po službi, ali pa si tudi kdaj kaj pomagata. Ta sodelavec zna obrezovati sadje in tako pride tudi k nam obrezat in tako.
Ampak to pride bolj on, njegova žena ne hodi z njim. Jaz sem jo videla tako na kakšnih slavjih, če sva bila tudi midva povabljena. Recimo, da sem jo videla petkrat.
In pred novim letom smo se srečali v mestu na sprehodu in smo malo govorili in beseda je dala besedo, onadva sta nas povabila, da se dobimo po novem letu na eni večerji pri njih doma. Moj je kar obljubil, jaz na tistem mestu nisem dala pritrdilnega odgovora.

V ponedeljek kliče on mojega, da če nama je vseeno, da bi se kar jutri (v torek) dobili, ker smo tako še vsi doma. Ko mi je povedal, sem bila malo šokirana, ker res nisem vajena hoditi na večerje v torek. Tudi jaz imam obveznosti, čeprav nisem zaposlena in trenutno iščem službo. Imela sem v mislih ta teden malo prošnje pošiljat in tako.
Ampak sta se zmenila. Torek ob šestih.

Midva imava leto in pol staro hčerko in čeprav je mami moja tudi v hiši, sem vztrajala, da je ne bom puščala doma, ker se pač spodobi, da se tudi ona udeleži. Je pa že od rojstva alergična na mleko in vse mlečne izdelke in vem, da je mož tudi to razlagal že temu sodelavcu in tudi ko smo v mestu se srečali sva z njegovo gospo govorili o tem. Naneslo je spontano, ko je rekla ona da če bi vedela da se srečamo, bi vsaj čokolado prinesla za našo. In tako sem jaz rekla, da žal ne jemo čokolade, ker je alergija na mleko in tako. Mogoče sva se o tem pogovarjali kakih par minut.
Torej da skrajšam. Mi smo prišli k njim, bili točni in vse. Tudi našo punčko so zelo lepo sprejeli, oni imajo enega fanta starega 16 let in hčerko 12 let. Ta njihova punca se je z našo pozorno igrala, ji kazala ene slikanice in bila zelo prijazna.

Do tu je bilo še vse bp. Potem pa začne gospa večerjo nositi. Za predjed je pripravila kremno juho (jasno, smetana vključena) in naša ni jedla tiste juhe, normalno. Njej je dala kar govejo juhico iz kocke. To me je že podžgalo, da bi do stropa skočila. In potem še na veliko razlaga, kako njena otroka obožujeta kremne juhe in da jih prav z veseljem packa in še zdrave so.

Aha, moji je dala pa iz kocke govejo. Tiho sem bila, ampak me je pa kar razganjalo v sebi.

Potem pa naprej po istem mlečnem redu. Zrezki v gobovi omaki (smetana jasno vključena), kot priloga pa doma narejeni njoki z droptinami in maslom malo zabeljeni. Vse mlečno.
Jaz sem obnemela. In moj kot da se ni nič zgodilo, še razlagal kako on že pa res dolgo ni jedel gobove omake in kako diši in oh in sploh. In potem ona spet, da kako njena otroka to obožujeta in da ona tako rada kuha stvari, ki jih obožujejo in tako naprej.

Jaz sem pa na tisto rekla, da bi pa naša to sigurno rada jedla, ampak revca ne sme. In ona potem takoj, da ja to je res hudo če so te alergije in potem ji na mizo postavi riž, košček mesa in malo omake (menim, da je bila omaka iz tiste jušne kocke in dodano nekaj moke, da se je malo zgostilo).
Mene je srce bolelo, ko smo jedli, moja hči je jedla pa postan riž in nekaj jušne omake in en kos prepečenega mesa. Zanič je bilo! Tako zelo, zelo sem žalostna, besna. Kako so lahko mojo hčerko spregledali.
Da ne govorim, da je bila sladica Panakota. Za mojo je pa sladico sploh spregledala. Nismo se dolgo zadržali, ker sem bila cel večer brez besed in sem kar odšla tam v dnevni prostor kjer se je njihova hči igrala z mojo. Mogoče sem po večerji vsega skupaj sedela 10 minut pri mizi. Niti pijače nisem do konca spila. Pokazala sem, da mi niti malo ni bilo prav.
Na koncu ko smo se poslavljali, je pribila, da je bila prav vesela, da je še naša prišla in da smo jo presenetili, ker je bojda mislila da jo bova doma pustila. Halo? Doma pustila? In si potem zadovoljno rekla v smislu, no saj sem hitro nekaj zinprovizirala, da tako da lačna ni bila hi hi hi hi.
Takrat mi je dalo vedeti, da je bil tisti riž verjetno še od njihovega kosila, omako je res naredila kar tako na hitro, meso je bilo pa prav tako od kosila. Najbrž je samo v mikrovalovki potem pogrela za našo.
Žalostna sem. Kako ne moreš pripravit večerje, da bi jo lahko vsi jedli? Zakaj so njeni otroci pomembni, moji pa ne?
Nikdar več ne bom šla tja. Možu sem tudi povedala svoje, čeprav on sploh ne reagira in mu je za take stvari vseeno. Meni pa ni.
Če me še kdaj povabijo bom samo rekla, da ne bom prišla, ker imam hčerko, ki mora tudi jesti. To bom rekla.
Najrajši bi jo danes kar poklicala in ji rekla, če je namenoma ignorirala našo.
Res mi je hudo.
Sem mogoče samo jaz tako občutljiva, ali pa je bilo res vse skupaj čez mejo dobrega okusa?
Če ste prebrali do konca se vam iz srca zahvaljujem. Rabila sem to napisat. Mogoče se prej ohladim.

Ženi sem samo »tolažilna« nagrada

Meni se je najin zakon zdel kar vredu, ženi očitno ne. Med kregom mi je priznala, da je takrat, ko naj bi bila na službeni poti, preživela 3 dni z drugim moškim. Ne bi me rada zapustila, vsaj toliko časa ne, dokler ne vidi kako se bo razpletla zgodba z ljubimcem. Njen predlog je, da takrat, ko delam ponoči ona preživi z lover boyem in tako vidi, če jima sploh gre skupaj. S svojim priznanjem, še bolj pa z predlogom, me je pustila odprtih ust. Kaj se je zgodilo me je doletelo šele naslednji dan in vse kar sem lahko naredil je bilo, da sem vse njene stvari spakiral v vrečke in jih pustil pred vrati, ter zamenjal ključavnico. Zdaj, 15 mesecev kasneje se želi vrniti, ker je spoznala svojo zmoto in ker pogreša otroka, ki sta ostala pri meni. Zelo sem negotov. Vem, da ji ne morem zaupati, brez zaupanja pa res ne vem kako naj bi odnos obstajal. Pravi, da pograša otroka, ne reče pa nikoli da tudi mene. Čutim, da sem samo orodje za popravilo trenutne situacije, a vseeno bi rad da smo spet družina. V resnici vem, da ji ni nič do mene. Še vedno sem jezen nanjo in na celo situacijo, ki jo je povzročila. Po nekaj tednih njenega dobrikanja sem popustil in preselila se je nazaj k nam.

Srce mi pravi, da lahko spet obudiva tisto kar sva imela , a moja glava mi non stop govori, da to ni vredu. Otroka pa sta zadovoljna. V tem trenutku mi je to najbolj važno. Jemljem vsak dan posebej in poskušam uživati v vsakem trenutku. Ustvarjamo nove spomine. In če se bo spet vse sfižilo, bom lahko vsaj rekel, da sem naredil vse da naša družina obstane. Če nama ne uspe, tretjič ne bo obstajal. Z razlogom se imenuje »druga priložnost«.

Prijatelji pa me »zasmehujejo«. Mislijo, da sem neumen, da sem copata in ne vem kaj še vse. Kaj pa po vaše? Vesel bom iskrenih odgovorov.

Bivšega sem vzela nazaj

Pozdravljeni,
pišem, ker se mi zdi, da sem naredila bedarijo in zdaj ne vem pri čem sem. Jasno mi je le to, da sem konstantno slabe volje in popolnoma nerazpoložena, izgubila sem vso energijo in voljo do česarkoli.
Pred dobrim letom sva se z možem odločila, da greva vsak svojo pot. On je seveda takoj našel novo ljubezen svojega življenja, …, jaz sem ostala sama in sem se posvečala otrokom, ki niso več majhni, so pa zahtevni. Občasno sem šla s kakšnim od prijateljev in znancev na kakšen koncert, večerjo, kavo…ampak odločila sem se, da z nikomer več ne bi živela, ker mi je bilo tega dovolj. 

Ko je prihajal po otroke sem opažala, da se trudi biti mladosten, začel je hujšati, se ukvarjati s tekom, kuhati, prati…prej se vsega tega ni dotaknil…in vedno bolj utrujen je bil videti, čeprav je imel otroke le ob četrtkih popoldan (jaz sem do večera ostala v službi).
Potem je prišla korona…prišel je četrtek…mož je prišel k otrokom, jaz se nisem imela kam umakniti in postajal je vedno bolj prijazen do mene. Nakar mi je predlagal še en začetek in jaz (ženska neumna) nisem takoj odločno rekla ne, ampak sem mu razlagala zakaj zame to ne bi bilo ok. On pa je razumel, da je to povsem ok. In zdaj je spet tu in spet stare zgodbe, vse po starem, edino glede otrok je lažje. 
Sploh ne vem, kaj mi je storiti.
Za vsak nasvet in celo za vsako obsojanje bom hvaležna.

Imamo dovolj denarja, žena hoče v službo

Imam svoje podjetje. Služimo dobro. Grem ob 7:00 pridem ob 17:00/18:00.

Finance niso problem, kreditov ni, nepremičnina je nova.

Imava 3 otroke 3 leta, 5 in 7. Žena je po rojstvu prvega ostala doma. Zaposlena je kao pri meni – plačujem ji prispevke, nakazujem plačo, ki jo porablja za hrano in gospodinjstvo – na trr dobi 1000 eur nakazalila za to da je doma cel dan. Ostalo vse plačam jaz – VSE položnice, dopuste, registracije ni da ni. Če rabi denar ve kje je in vzame brez vprašanja.

Sedaj je dobila službo. Za jurja neto – se pravi toliko kot ima sedaj, ko je doma. 30km stran od doma. Od doma od 6:30, domov ob 16:00

Seveda pričakuje, da bom sedaj jaz prevzel delež pri otrocih in gospodinjstvu.

Jaz se s tem ne strinjam, ker finančno ne bo nič profitirala, družina bo trpela tako ali drugače in jaz bom delal potem 8h, kar pomeni dosti manjši prihodek.

Če skupaj potegnemo bomo finančno najbrž na slabšem.

Recimo ne morem oddelat 2eh strank v 2 dnevih, ampak lahko samo eno, ker moram kasneje začet in prej it (zaradi otrok – prej sem bil že ob 6ih/7ih na objektu in vlekel do konca).

Kako ji naj dopovem, da se ne strinjam s tem, da gre v službo?

Tašča ovohava moje perilo

Včeraj sem taščo zalotila pri ovohavanju mojega umazanega spodnjega perila. Ker nisem vedela kaj naj rečem, sem se rajši prav potihem umaknila.

Živimo v istem kraju, tašča ima ključe našega stanovanja, za vsak slučaj in ker nam proti plačilu, včasih pospravi stanovanje. Že nekajkrat se mi je zdelo, da je perilo v mojem predalu drugače pospravljeno, pa tudi v košari z umazanim perilom sem dobila, da so bile stvari, ki sem jih ravno odvrgla, čisto na dnu, tiste od pred dveh ali treh dni pa na vrhu. Mislila sem da se mi meša.

Mož mi ne verjame. Pojma kako naj se lotim problema. Nikoli, ampak res nikoli si ne bi mislila o njej kaj takega. Ni mi jasno od kod tako nora ideja. Je čisto vredu ženska, veliko nam odtehta a čez to kar sem videla, ne vem če lahko grem. Vem samo, da je sedaj gledam skozi drugačne oči, ker se mi grabi, nerodno mi je pred njo in še polno enih mešanih občutkov me navdaja. Rada bi ji dala vedeti, da vem kaj dela, da je zame to nesprejemljivo, da tega ne morem sprejeti, a je kljub temu ne bi rada odgnala. Je le mama mojega moža in babica mojim otrokom. Kako naj se je lotim?

Moj sin in OnlyFans

Spoštovani,

Imam sina, ki je star 19 let, torej je sedaj v prvem letniku študija. Prejšnjič se je na družinskem računalniku pozabil odjaviti iz Gmaila in je prišlo obvestilo za OnlyFans. Bila sem radovedna, zato sem ga o tem povprašala. Po dolgem obotavljanju mi je rekel, da si hoče odpreti OnlyFans, kjer bi prodajal svoje gole in malo manj gole slike; saj naj bi se s tem dalo bajno zaslužiti.

Moj sin ima drugače atletsko telo, včasih ko je bil še cel čas doma sem opazila, da je tudi kar lepo obdarjen, a se s tem nisem obremnjevala in temu posvečala preveč pozornosti.

Skrbi me, kako bo prodajanje eksplicitnega materiala vplivalo na njegovo kariero na študiju in kasneje v službi. Naj mu preprečim, ali ga pri tem podpiram?

Njegova »nenavadna« želja

Imava nekaj mesečnega dojenčka in pred kratkim sva imela prvi sex po porodu. Mož me je totalno šokiral, saj se je pri meni podojil, res ni kaj dosti priteklo, njemu pa je bilo tako všeč, da želi, da to postane najina stalna praksa, ker ga to tako vzburja. Pa ne mleko, to sesanje mu je všeč. Pravi, da v njem to prebudi prvinske nagone. Ne vem sploh kaj naj si mislim. Malo mi je friki ali celo odurno, paše pa mi občutek ko se mi prisesa na dojke, ampak enako mi je dober občutek, ko dojim otroka. Počitim se zmedeno.

Pervezna hči

Ta teden sta pri nas na “počitnicah” bila hči in njen partner.

Včeraj, ko ju ni bilo v njeni sobi, sem slučajno tja šla sušit perilo (nje ne moti, če je tam stojalo, nam tudi paše, da ni sredi dnevne sobe… ma saj to ni važno) in kar sem ugledala na postelji… me je totalno šokiralo!

Biči, verige, usnjene ovratnice, tiste žogice za v usta in še kup druge “opreme”, za katero si sploh ne morem predstavljati, za kaj bi se uporabljala.

Saj vem, da obstaja 1000 in 1 fetiš, ampak nikoli si nisem mislila, da bo tudi moja mala punčka nekoč pristala med temi sadomazo pokvarjenci ?.

Najraje bi ji prepovedala, da nadaljuje zvezo s svojih fantom, čeprav sta skupaj že več let in oba zaposlena, odgovorna odrasla. Zagotovo jo je on prepričal v to pretepanje in vezanje, jaz je absolutno nisem vzgojila v pokvarjeno sužnjo oziroma zlobno gospodarico.

Trenutno ne morem v oči pogledati ne nje in ne njenega tipa, še sreča, da sta se ravno odpravila nazaj na svoje, da lahko vsaj malo pozabim na videno.

Kako naj ji povem, da grob seks ni ok in da tega ne sme početi, ne da bi jo spravila v zadrego s tem, ko bi ji dala vedeti, da sem videla njune “igračke” ?

V podpis sem dobila predporočno pogodbo

S fantom sva se zaročila. Sva sorodni duši, najboljša prijatelja. Razmišljava in čutiva enako. Vsaj do nedavnega sem mislila tako. Za najine najbližje, bilo nas je osem, sva pripravila kosilo. Prijetno druženje na katerem sva povedala, da se bova poleti poročila.

Med tednom naju je obiskala njegova mama in mi pod nos pomolila papir za podpisati. Vrglo me je na rit. Prava predporočna pogodba. Vprašujoče sem pogledala fanta oz zaročenca, ki me je mirno in hladno vprašal, če tega nisem pričakovala. Neeeee, nisem!!! Lahko bi mi kdaj kaj omenil, ne pa da me kap od šoka pred njegovo mamo.
Fant izhaja iz premožne družine. Sami lepi in uspešni ljudje. Tudi on je precej uspešen. Jaz izhajam iz delavske družine, kjer nihče nima narejene fakultete in se že celo življenje prebijamo iz meseca v mesec, a v resnici nam nič ni hudega. S sestro sva bili vedno lepo oblečeni, hodili smo na morje in na smučanje. Starša sta nama vcepila prave vrednote. Po končani srednji šoli sem se zaposlila v velikem podjetju, si pridobila določena znanja, ugotovila, da to ni zame, riskirala in odšla na samostojna poslovno pot. Lahko rečem, da mi je z veliko odrekanja, iznajdljivosti in dobre volje uspelo. Na svojem področju sem zelo uspešna in tudi finančno dobro preskrbljena. Od zaročenčeve družine ne potrebujem nič. Po poroki bom tudi svoje stanovanje obdržala. Lahko ga oddajava. Od viška glava ne boli. Le zakaj torej njegova družina misli, da moram, podpisati predporočno pogodbo? Njihov odgovor je, da imajo tako pač oni urejene stvari.

Zaročenca ljubim, zaradi lista papirja ga res ne bi rada izgubila, vendar pa se mi res zdi za malo, da mi ne on ne njegova mama ne zaupata. Vse kar potrebujem imam, ustvarila sem si sama. Malo sem si morala olajšati dušo. Prijateljice mi vse pravijo naj podpišem in dam mir, ker takega fanta pač ne dobi kar vsaka.