Vera Simončič je prehranska coachinja, ki verjame, da je dobro počutje pomembnejše od številke na tehtnici in da nas do končnega cilja pripeljejo majhni koraki.

Vero poznam že dolgo, sva bivši sodelavki, obe veliki gurmanki in ljubiteljici dobrega vina, zato vem, da je meni in bo še marsikateri Nepremagljivi njena filozofija glede prehranjevanja in spremembe načina prehranjevanja, zelo blizu. Pogovor sva seveda začeli s še vedno vročo temo – novoletnimi zaobljubami.

Zakaj so po tvoje novoletne zaobljube, v stilu, zdaj bom pa res začela bolj zdravo jesti in bom shujšala, izguba časa in energije?

Pavšalne zaobljube v stilu, v novem letu bom bolj zdravo jedla, shujšala, prenehala kaditi, več brala, manj časa preživela na telefonu, več se gibala … so v bistvu samo naše želje, nič drugega. Dokler nimamo izvedljivega načrta, kako jih bomo uresničili, to tudi ostanejo. 

Zaobljube, ki se jih ne moremo držati, so izguba časa in energije. Slabo pa vplivajo tudi na našo samozavest, ko se ozremo nazaj in ugotovimo, da smo se jih držale samo 14 dni, ali pa še to ne. Zdravo bom jedla, je tudi čisto preveč splošna zaobljuba. Kaj konkretno to sploh pomeni? Bomo jedle več zelenjave, manj sladkarij? Nič kruha, bomo šle na dieto? Vse našteto in še kaj zraven? 

Namesto zaobljub si postavimo cilj. Ta mora biti konkreten, predvsem pa mora vsebovati tudi načrt, kako ga bomo dosegle. 

Kako naj se pravilno lotimo spremembe načina prehranjevanja? Je pametno kar naenkrat vse odrezati?

Ne. Če ni zdravstvenega vzroka, gremo lepo počasi. Naše prehranske navade so se izoblikovale skozi čas, kakršnekoli že so, so rezultat našega načina življenja, vzorcev iz otroštva, okusa …, so del nas. Zato jih je tako težko spremeniti, ker drugega ne poznamo. Zato se spremembe lotimo nežno in počasi, eno po eno. Začnemo s tisto, ki jo najlažje spremenimo. Tisto, pri kateri smo vsaj 98% prepričani, da jo lahko spremenimo in pri njej vztrajamo, ne glede na življenje, ki se nam dogaja. To pomeni, tudi kadar je otrok bolan, tašča na obisku, mož na službeni poti, tečen šef, preveč dela …

Ko jo usvojimo, ponotranjimo, se lotimo naslednje. Proces je res počasen, ampak žal edini, ki deluje na dolgi rok. 

Katera je napaka št. 1, ki jo lahko naredimo?

Da se brez razmisleka na glavo vržemo v najnovejšo dieto, ki nam jo ponudijo mediji, soseda, sodelavka … Samo zato, ker deluje. Ampak deluje samo, če se je držimo. Se je lahko držimo dlje časa? Do konca življenja?

Kako naj prevzamemo nadzor nad tem, kaj in koliko pojemo? Ali priporočaš, da si na primer zapisujemo oz. vodimo dnevnik prehrane? Planiranje obrokov? Kakšen je najbolj učinkovit način?

Način je odvisen od posameznika in njegovega načina življenja. Eni z lahkoto vodijo prehranski dnevnik, drugi imajo s tem velike izzive. Vsaj na začetku, da ocenimo, kje sploh smo, je neka oblika beleženja, koliko in kaj jemo, možno zaželena. Najbolj primerno in najlažje je, da vse, kar pojemo, prej fotografiramo. Tudi, če gre samo za en piškot, žlico pireja, ki je ostala … Vse. Ker vse šteje. Ko konec dneva pregledamo fotografije, dobimo jasno sliko. Ne moremo si zatiskati oči, da smo pojedle samo en piškot, če imamo 5 slik. 

Planiranje obrokov pa je kar nujno. Drugače gre res težko. Če vemo, kaj in koliko bomo kuhale/jedle, potem se je zastavljenega bistveno lažje držati.

Če imamo doma sestavine iz katerih hitro pripravimo okusno kosilo, potem je bistveno manjša verjetnost, da bomo šle nekaj na hitro pojesti ven, ali pa, da si bomo doma pripravile nekaj drugega, manj primernega. 

Ko imamo vsaj za 3 dni vnaprej splaniran jedilnik, je vse bistveno lažje. Mora pa biti ta jedilnik takšen, da se ga bomo z lahkoto držale, se pravi, da so na njem jedi, ki jih znamo pripraviti, so okusne in jih z veseljem pojemo. Tudi, če niso ravno v skladu z najnovejšo dieto.

Kateri so tisti majhni, a enostavni triki, ki nam lahko pomagajo, da ostanemo na pravi poti?

Hujšanje in sprememba prehrane v bolj ustrezno sta tako fizični kot psihični proces. Triki, kot so, ko te popade želja po sladkem, spij malce vode … in podobni redko delujejo oz. delujejo le kratek čas. 

Predvsem nam mora biti jasno, zakaj to počnemo, zakaj smo se sploh lotile spremembe. Zakaj nam je cilj, ki ga želimo doseči tako pomemben. Ko to ugotovimo, se vsakič, ko nam je težko, spomnimo nanj in lažje bomo sledili začrtani poti. Večina ljudi tega žal nima razčiščenega.

Iskreno si odgovorimo na vprašanji: »Kakšno bo moje življenje (čez eno leto, čez 5 let), če ničesar ne spremenim?« in »Kakšno bo moje življenje (čez eno leto, čez 5 let), če spremenim to in to.« 

Moramo pa tudi priti do odgovora na vprašanje, zakaj mi je to, kar počnem, ta sprememba, pomembno. To vprašanje si na naš odgovor postavimo približno 5 krat v globino. Ko pridemo do odgovora, ki se nas čustveno dotakne, morda celo spravi v jok, takrat vemo, da je to pravi odgovor, naš zakaj. Nanj se potem spomnimo, ko nam ne gre, ko nam je težko. Se zna zgoditi, da bomo odgovore iskale kar nekaj časa, tudi več dni, ampak prej ali slej bodo priplavali na površino. Znajo nas presenetiti in mimogrede odkriti še cel kup potlačenih vzrokov. 

Primer: 

Rada bi shujšala.

Zakaj mi je to pomembno? Ker XX.

Zakaj mi je XX pomembno? Ker YY.

Zakaj mi je YY pomembno? Ker …

Dokler ne pridemo do odgovora, ki se nas čustveno dotakne. 

Kaj naredimo potem, ko smo imeli slab dan in smo se pregrešili? 

Nič. Čimprej se otresemo slabe vesti in gremo naprej po planu. Lahko sicer naslednji dan malce omejimo hrano in malce povečamo gibanje, ampak nič drastičnega. Šteje to, kar počnemo večino časa in če se večino časa držimo načrta, nam ga občasni zdrs ne bo pokvaril. 

Če se nam pa to dogaja prevečkrat, potem je čas, da ugotovimo, kaj oz. zakaj, se nam ti zdrsi dogajajo. Morda je načrt za nas trenutno prezahteven, morda potrebujemo drugega. Če vemo, kaj nas spravi iz poti, potem lažje najdemo strategijo, kako se temu izogniti. 

Veri lahko sledite na FB v skupini: Bolje zame – prehranskih coaching malih korakov