Kako lahko zgradimo boljši odnos z najstniki in ali je to sploh mogoče?

Naši najstniki nam velikokrat kravžljajo živce, a ne vedno po svoji krivdi. Se še spomnite, ko ste bile ve najstnice? Jaz se najbolj spomnim, da sem bila zase najbolj pametna.

Kaj si je takrat o tem mislila mami pa ne bom preverjala. Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose, osebno rast, družinske odnose in vzgojo otrok, nam tudi danes odgovarja na vprašanja in nam skuša to življenjsko obdobje olajšati in nas naučiti dobrih praks.

Naj danes začneva z loputanjem z vrati. Kaj to pomeni in kako se naj starši odzovemo?

Ja, to pogosto vidimo v ameriških filmih, ko kdo nezadovoljen in razkurjen odide s pogovora in protestno in z jezo zaloputne vrata. Kaj se vam zdi? Res nezrelo in neodgovorno, tako do osebe, ki je ostala sama brez odgovorov ali resnega pogovora kot do opreme doma. Seveda tudi najstniki v svoji nemoči kdaj uberejo to protestno »noto« in loputanje postane vrsta odgovora, torej nasilnega odziva, kar sama ne odobravam. Potrebno je razložiti odraščajočemu otroku polnemu hormonov in nezadovoljstva, da tega kot odgovorni starši enostavno ne dovolite in da to ni nikakršna komunikacija. Naj se usede in pove, kaj ga moti, kaj želi sporočiti, a naj to naredi na verbalno ustrezen način, torej s pogovorom.

Četudi ni zadovoljen, ni dovoljeno uničevati vrat ali druge opreme v domu, v katerem poleg najstnika živijo še preostali družinski člani. Osebno menim, da je takšno loputanje vrsta psihičnega nasilja. No, seveda pa se moramo tudi starši, se pravi odrasli ljudje, povprašati ali tudi sami kdaj jezno zaloputnemo z vrati in naši odraščajoči otroci enostavno ponovijo naš nezdravi vzorec. 

Kako naj starši svoje najstnike, ki praktično divjajo, skušamo razumeti in jim olajšati življenje polno hormonov?

Najstniki nam držijo zelo kritično ogledalo, v katerem se tudi sami starši lahko ugledamo, ko smo nestrpni, nepotrpežljivi, kolerično izbruhnemo za vsako malenkost in smo pogosto tudi krivični. Torej, ko skušamo razumeti naše najstnike, poskušajmo prvo pomiriti sebe, se zavedati, da je to faza, ki mine, a jo je potrebno preživeti s čim manj poškodovanim odnosom, saj smo mi starši tisti, ki naj bi bili steber miru, razumevanja, sočutja in spoštljivega odnosa. Zmorete to, dragi moji starši? 

In še nekaj bi vam položila na dušo, dragi straši – izbirajte bitke, da boste posledično lažje zgradili odnos, ki bo temeljil na medsebojnem sprejemanju in spoštovanju, ko mine to naporno obdobje odraščanja.

Ko se poglobimo v zmedenost, tesnobo, nerazumevanje njih samih, bomo lažje pristopili k svojemu najstniku, ga objeli in mu zašepetali, da smo tukaj za njega, kljub temu, da ga kdaj ne razumemo ali ne odobravamo njegovih odločitev in dejanj, a da razumemo, da se nahaja v iskanju lastne osebnosti in posledično skuša premikati meje, ki jih pozna. Ni potrebno skakati in ga označevati za nesposobneža, lenuha ali še kaj slabšega, temveč se zamislite nad svojimi odzivi in kaj se v vas premakne, ko ste soočeni z izzivi, ki jih pred vas postavlja vaš odraščajoči otrok. In še nekaj bi vam položila na dušo, dragi straši – izbirajte bitke, da boste posledično lažje zgradili odnos, ki bo temeljil na medsebojnem sprejemanju in spoštovanju, ko mine to naporno obdobje odraščanja. Saj bo šlo, kajne?

Starši se velikokrat s svojimi otroci kaj dogovorimo, potem pa obljube prelomimo. Kako je najbolje ravnati, da bo volk sit in koza cela?

Vsekakor je to zločin! Se pravi, da mi želimo otroke naučiti moralne odgovornosti, da se obljube držijo, ker so nekaj svetega, a potem sami (!!) to prelomimo, ker smo bodisi preveč leni, da bi jo obdržali, včasih jih res ni možno izpolniti ali se je vmes karkoli drugega zgodilo. Če se to pripeti, obrazložimo otroku, zakaj trenutno neke obljube ne moremo izpolniti, sicer pa nikar ne obljubljajte nekaj, česar ne boste zmogli izpolniti. Mi starši smo zgled in če lomimo obljube sami, kako naj pričakujemo, da nam bo otrok zaupal?! In s svojim negativnim zgledom otroku sporočamo, da je nepomembno, če kaj obljubimo, saj je vseeno ali se držimo obljube ali ne. Zato menim, da obljubite zgolj tisto, česar se boste res vedno držali in tako bo otrok lahko oblikoval ne zgolj zaupanje v vas temveč bo tako lahko zgradil tudi zavedanje, da je ob nas VAREN.

Moj primer: hčerki sem že vrtcu obljubila, da bom vedno prišla po njo in da se ji bom vedno odzvala. Te obljube se še vedno 100% držim, vedno imam telefon pri roki, tudi sedaj, ko je odrasla ženska in živi v tujini. Tukaj sem vedno za njo. Tako vem, da se ona počuti varno in da ji bom vedno lahko priskočila na pomoč ali ji dala zgolj dve tri besedice, ko me potrebuje. Tako malo je potrebno, da otroku ponudite zavedanje, da ste vi tisti, ki boste otroku vedno stali ob strani, ne glede na njihove probleme. 

Stari starši so danes zelo vključeni, saj smo predolgo v službah in potrebujemo pomoč. Kje pa je meja, kaj stari starši lahko in kje je bolje, da se ustavijo?

Res je dejstvo, da če so stari starši pri roki, da je priročno, da nam pomagajo čuvati otroke. No, mnogi starši te možnosti nimajo, pa najemajo varuške, ki se ukvarjajo z otroki tisti čas, dokler se starši ne vrnejo domov, a ponavadi ne opravljajo vzgojne funkcije. Menim, da podobno velja tudi za stare starše, ki naj bi se igrali z otroki, jih razvajali in jim nudili svojo modrost, vzgojne prijeme in strategije pa naj prepustijo staršem.

Stari starši naj bi se igrali z otroki, jih razvajali in jim nudili svojo modrost, vzgojne prijeme in strategije pa naj prepustijo staršem.

Seveda je veliko primerov, ko je staršem lažje, da starim staršem naložijo tudi breme vzgajanja, a menim, da to ni primerno, ker bomo primarno mi starši živeli z otroki, ki odraščajo in kakor smo jih vzgojili, jim dajali varno zavetje pa tudi določene omejitve, bomo tudi sami odgovorni za odnos, ki se bo stkal. Mnogi stari starši žal pogosto povozijo vsa navodila staršev, ker pač menijo, da jim je vse dovoljeno. Primer: otrok ne sme jesti sladkarij, a se babica na to požvižga, ker ima rada vnuka, pa mu daje kot izraz ljubezni čokoladice in bonbone, ki seveda v otroku sprožijo neprimerne ali nezdrave odzive. To je zgolj pogost primer, ki ga pa kar pogosto slišim od svojih nemočnih staršev v Svetovalnici, ko poiščejo nasvet, kako naj svojim starajočim staršem z vsem spoštovanjem dopovejo, kako naj hranijo njihove otroke ali kako naj z njimi ravnajo. 

Najstniške zaljubljenosti so lepa stvar, a smo jih starši že skoraj pozabili, do otrok pa smo zaščitniški. Naj bomo nekdo, ki svetuje ali samo nekdo, ki poboža, ko boli?

To je zahtevno vprašanje. Menim, da bo ravno kombinacija obojega pravšnja. Zdi se mi zdravo za zaupanje, da najstniku ob vstopu v najstniško zaljubljenost razložimo kaj so pasti le-te, povejmo mu glede varne spolnosti, kaj pomeni pristati na intimnost, kako se pravilno in vedno zaščititi s kondomom in podobne nasvete, pa seveda brez tabujev.

Zdi se mi zdravo za zaupanje, da najstniku ob vstopu v najstniško zaljubljenost razložimo kaj so pasti le-te.

Vem, da je to nerodno področje tudi za nas starše, a premagajmo morebitni lastni sram in se zavedajmo, da lahko z našim nasvetom rešimo marsikatero kasneje bolečo zagato. A potrebno se je tudi sprijazniti, da več kot toliko nimamo več vpliva ali dostopa do ravnanj naših najstnikov. Ko pridejo čustvene bolečine in nesrečne najstniške zaljubljenosti, tolažite svojega objokanega najstnika, ne pametujte, stisnite ga v objem in zašepetajte, da bo minilo in bo sčasoma lažje in da seveda ni konec sveta, četudi se našemu nesrečnemu najstniku zdi, da se mu je ves svet zrušil direktno na glavo.

Je starš otrokov prijatelj? Poznam veliko ljudi, ki ravnajo z otroci kot sebi enakopravnimi. Je to dober način ali bodo obresti hude?

Kot strokovnjak za motnje vedenja in osebnosti pri otrocih in najstnikih menim in o tem venomer znova trdim, da starš ne more biti prijatelj svojemu otroku, vsaj ne do sredine adolescence, ko je osebnostna struktura skoraj odrasle osebe v veliki meri že postavljena in kot odgovoren in ljubeč starš nimamo več možnosti postavljati določenih mej ali pravil. 

Namreč, vloga prijateljev je, da vse sprejemamo, karkoli nam povedo prijatelji, brez mej ali prepovedi. Če je starš otroku prijatelj in tako meni, da mu bo otrok bližje, bodo obresti hude, saj ne more vedno biti tako kot želi in hoče otrok, ki ne ve kakšne vse pasti so v njegovih zahtevah in željah. Mi odrasli smo tisti, ki to vemo in seveda ne dovolimo, da bi otrok šel v nevarnost, ki jo lahko preprečimo z določeno omejitvijo. Otrok potrebuje zdravo avtoriteto starša, ker tako razvije zdravo spoštovanje do pravil, ki nam vsem krojijo vsakdan in nam omogočajo varnost. 

Ozavestimo, da lahko ZDRAVE  odnose oblikujemo le in zgolj tako, da si vzamemo čas, namen, voljo, ljubezen ter poiščemo rešitve.

Če podam zelo nazoren primer: vsi poznamo cestno prometne predpise, kajne? In jih upoštevamo pa se ustavimo pri rdeči luči, da lahko pešci varno prečkajo prehod za pešce. Če tega pravila ne bi upoštevali, bi zbili taiste pešce na prehodu! Enako otroci potrebujejo pravila, da se počutijo varne in nam lahko zaupajo, da mi odrasli vemo, kaj je za njih zdravo in primerno. In smo ravno starši tisti, ki imamo dolžnost to storiti, česar pa ne počnejo prijatelji. Otroci, ki nikoli niso dobili mej in so jim starši vse dovolili, saj smo pa ja prijatelji, lahko razvijejo strukturo patoloških narcisov, tega pa si zagotovo ne želite.

Kako lahko postanemo boljši starši, kajti verjamem, da s tem postanejo tudi naši otroci boljši. Kaj nam svetujete v teh časih, ko je tempo nor in komaj zadihamo?

Da se ustavimo. Zadihamo. Ozavestimo, da lahko ZDRAVE  odnose oblikujemo le in zgolj tako, da si vzamemo čas, namen, voljo, ljubezen ter poiščemo rešitve. Tudi v službi bo potrebno kdaj reči »ne«, se postaviti zase in si priboriti kakšno uro več časa za sebe in družino. Ko smo kot starši bolj umirjeni, kompetentni v svojem zavedanju, da imamo nitke naših odločitev v svojih rokah, se lažje umirimo, četudi izven sten našega doma divjajo takšni in drugačni viharji. Ko smo mi umirjeni, so bolj mirni tudi naši otroci.

Četudi smo tesnobni, nesrečni, kar ni nič narobe, saj tudi takšni trenutki pridejo v valovanju življenja, to razložimo otrokom ter jim pojasnimo, da ima vsak od družinskih članov pravico, da je kdaj utrujen, ni ravno najboljše volje in da to mine ter da zagotovo po vsakem dežju posije sonce. Pogovorimo se, bodimo iskreni do otrok, ne skrivajmo svojih občutenj, a jih tudi starosti otroka primerno razložite. Tako bo tudi sam znal razbrati lastna čustvena stanja in odzive, ne bo se jih sramoval ali zanikal. S tem tlakujemo zdravo pot v stik otroka z lastnimi čustvi, kar je res izjemno pomembna popotnica za njegovo kasnejše življenje in odnose, ki jih bo sam kreiral z drugimi ljudmi.

Hvala, Melita. Verjamem, da bo marsikateri sedaj lažje in bomo vse nekoliko zadihale. Pestra dva članka na temo vzgoje in najstnikov sta za nami. Prihodnjič pa se lotimo družinskih odnosov. Se že veselim, kaj novega se bomo naučile. 

Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.

Komentirajte

Vsak petek našim bralkam, ki so prijavljene v novičke Nepremagljive, pripravimo ekskluzivno vsebino, ki jo prejmejo izključno samo prijavljene bralke, na svoj email naslov. 

Differo d.o.o., 2020 Nepremagljiva.si - ISSN 2712-6285, vse pravice pridržane
Pogoji poslovanja - Piškotki

S tem, ko uporabljate spletno mesto, dovoljujete uporabo piškotkov v skladu z našo politiko varovanja zasebnosti. Preberi več
Se strinjam