Današnji intervju je potekal s še eno Nepremagljivo. Moja sogovornica je Mojca Poglajen, ki si je nekaj časa zatiskala oči pred boleznijo, čeprav je globoko v sebi vedela, da ni zdrava.

Naposled ji je odvzem krvi to dokazal in kasneje je dobila diagnozo akutnalimfoblastna levkemija (ALL). Že priprave na zdravljenje so bile stresne, a najtežje je bilo zagotovo to, da sta jo doma čakali hčeri in mož. Ko je bilo njeno telo že popolnoma izčrpano, se je začela zavedati tudi minljivosti. Zgodba se je dobro končala, ker so bili na njeni poti pravi ljudje, ki jim je Mojca danes neizmerno hvaležna. Najprej pa je treba verjeti vase in poiskati moč, ki jo imamo v sebi. Naj vas Mojčina zgodba opogumi in vam vlije upanje.

Mojca, začniva na začetku, ko si niste priznali, da je z vami nekaj narobe. Kakšni so bili znaki bolezni in kako ste izvedeli za diagnozo?

Nekje 2 meseca pred postavljeno diagnozo sem bila neprestano v infektu, skozi prehlajena z vročino, bolečine v grlu, boleče krvave oči, močna zabuhlost okoli oči in otipljive neboleče bulice na vratu bezgavk ter močna utrujenost, ki je bila neprestano prisotna. Kljub spremembam na svojem telesu sem si še vedno zatiskala oči, čeprav sem bila zaposlena v UKC MB na oddelku za laboratorijsko diagnostiko in bi se lahko preprosto sprehodila do ambulante za odvzem krvi. Globoko v sebi sem čutila, da nisem zdrava. Iz dneva v dan mi je notranji glas narekoval: odloči se, opogumi se za odvzem krvi. Sama sem opravljala delo v hematološkem laboratoriju, kjer sem diagnosticirala vse hematološke krvne bolezni, tudi ALL. Tisti dan pa sem samo čakala svoj krvni izvid, ki je žal bil patološki, saj sem imela v periferni krvi skoraj 80 % limfoblastov, katerih v zdravem človeku ni zaznati oz. diagnosticirati.

Kaj vam je najprej padlo na pamet, ko ste izvedeli za diagnozo? Kaj vam je šlo skozi misli?

Sprva je bil to velik šok za um in telo. Moje telo je v trenutku okamenelo. Vse okoli mene se je ustavilo, začutila sem strahoten trepet celega telesa. Nisem bila sposobna niti razmišljati, zdelo se mi je, da sanjam. Spomnim se, da sem odšla iz laboratorija nadstropje višje, kjer sem sedla na stol in nepremično gledala skozi okno, solze pa so samo tekle po licih. Trajalo je nekaj časa, da sem si uredila misli in začela spet normalno razmišljati in prvo vprašanje, ki sem si ga zastavila, je bilo, ali bom umrla? Sledilo je naslednje vprašanje, je to konec mojega življenja? In najbolj boleče vprašanje, kako bo moja družina živela brez mene? Solze pa so še zmeraj tekle po licih.

Kaj vam je bilo najtežje? Kaj vas je najbolj skrbelo?

Najtežji sta bili dve dejanji, in sicer kako družini povedati za diagnozo in zapustiti družino, oditi v Ljubljano, za sabo pustiti hčeri, 3-letno Izo in 17-letno Marušo ter moža, z mislijo ali jih moje oči vidijo zadnjič ali jih moj objem čuti zadnjič, ne bom pozabila svojih korakov iz hiše, ko sem zapuščala družino, saj sem morala na zdravljenje v UKC Ljubljana na oddelek za hematologijo. 

Sledile so obsežne preiskave. Kakšna je bila diagnoza in kaj so rekli zdravniki?

Po obsežnih preiskavah, ki so sledile ob sprejemu UKC LJ oddelka za hematologijo, mi je bila postavljena diagnoza ALL in obvezna presaditev celic kostnega mozga (CKM). Le s presaditvijo CKM sem imela možnost preživetja. Naj na tem mestu povem, da so vsi zdravnik bdeli nad mano, nad mojim zdravljenjem z vsem znanjem in empatijo. Sestre tega oddelka so me negovale z vso nežnostjo in ljubeznijo, kljub obsežnemu delu, so si vedno vzele čas zame, mi povedale kaj spodbudnega, me objele, prijele za roko. To sem takrat najbolj potrebovala. Hvala vam za srčnost, beli angeli.

Zdravljenje se je začelo stresno.

Že same priprave na proces zdravljenja so bile stresne, vstavitev venskega kanala in punkcija kostnega mozga, nista bila enostavna posega. Sledil je prvi cikel kemo terapij (KT), ki je trajal 1 mesec, a žal neuspešno, kar so ugotovili po ponovni punkciji kostnega mozga. Med prvo KT me je doletela še globoka venska tromboza v levi roki – vene subklavije, takoj so mi odstranili CVK. Takoj je sledil drugi krog reševalne KT, ki pa je bil uspešen in nadaljevan s 3. krogom KT, ki je po punkciji kostnega mozga ponovno pokazal uspešno zdravljenje oz. remisijo moje bolezni.

Kako je potekalo zdravljenje in kaj bi rekli, da je bilo najbolj hudo? To je bilo tudi obdobje, ko ste se začeli zavedati minljivosti.

Najhujši je bil seveda strah pred zapleti med samim zdravljenjem in zadnji del priprav mojega telesa na alogensko sorodno presaditev CKM. Zdelo se mi je, da sem na tekaškem maratonu tik pred ciljno črto. V tej fazi sem se močno zavedala minljivosti sebe. Telo je bilo zelo utrujeno, izčrpano, slabotno, saj sem prejela kombinacijo citostatikov in obsevanja celega telesa. Ta KT je bila najhujša. Po zadnjem obsevanju, ki so se vrstili šest dni zapored zjutraj in zvečer, moje telo ni imelo več moči vstati iz obsevalne mize. Jokala sem in željno čakala na celice kostnega mozga, ki mi jih je darovala sestra Sergeja. 

 Bi rekli, da je bilo upanje tisto, ki vam je najbolj pomagalo?

Kljub vsem zapletom, ki so se vrstili med zdravljenjem v bolnišnici (medikamentozni hepatitis, mukozitis, globoka venska tromboza), nisem izgubila upanja. Borila sem se za vsak dan sproti. Ljubezen moje družine mi je dajala moč in pogum. Nisem jih želela obremenjevati z vsemi svojimi mislimi, saj so bili tudi sami ranjeni, zato je bilo moje prvo in zadnje opravilo v dnevu pisanje vsega, kar se mi je čez dan in noč dogajalo. Dan sem zaključila s hvaležnostjo, da sem ga preživela, in prošnjo, da se zjutraj zbudim v nov dan, v novo jutro.

Pomembno pa je tudi, da ima človek okoli sebe tudi prave ljudi? Rekli ste, da tudi, da pozitivne misli niso bile dovolj.

Res je. Ljubezen družine, pozitivnih misli nam daje moč in upanje, vendar je bilo v mojem primeru to premalo. Res je, da me je družina držala pri življenju, moje telo pa je bilo izžeto po vseh terapijah. Moja sestra Sergeja, katera mi je darovala CKM je ponovno odigrala pomembno vlogo v mojem življenju, saj me je odpeljala k Ini Sahrokovi, ženski, zdravnici, psihologinji, psihiatrinji, parapsihologinji, terapevtki in učiteljici kvantne fizike.

Okrevanje ni bilo niti malo lahko. Ljudje, ki se s tem nismo srečali, si težko to sploh predstavljamo. Kako se počutite danes?

Okrevanje je bilo precej težko, po presaditvi sem imela imunosupresivno zdravljenje, prejemala sem zdravila, ki so zniževala imunski sistem, vse okoli mene je moralo biti sterilno, hrana vedno sveže pripravljena, ljudje okoli mene pa popolno zdravi, saj sem bila dovzetna za vse viruse, bakterije. Telo je bilo konstantno utrujeno, boleče, brez energije. Po petih mesecih presaditve CKM in že ukinjenem imunosupresivnem zdravljenju, se pojavi kronični GVHD jeter, kar pomeni vnetno reakcijo presadka proti gostitelju v mojem primeru na jetrih. Ponovno mi je bila uvedena terapija imunosupresivov. Nekje leto in pol te kalvarije zdravljenja in bolečin, strahu pred kakršno koli boleznijo, ki me lahko še dodatno oslabi, sem obstala in si rekla dovolj imam, moje telo potrebuje poleg klasičnega zdravljenja, še nekaj več, pomoč, da zaživim celostno. Nisem želela več životariti. 

Kakšno je bilo srečanje z gospo Ino Sahrokovo, ki je ne morete prehvaliti in je tudi velik razlog za ta intervju?

Pot do Ljubljane je bila dolga in naporna, moje telo pa utrujeno, boleče in v strahu kaj mi bo neznana gospa Ina povedala. Ko sem vstopila v prostore Dinedre, se je moje telo v trenutku pomirilo, zdelo se mi je, da sem tu doma. Zagledala sem gospo Ino, prvi sprejem je bil veličasten, izžarevala je moč zaupanje, pomirjenost, nežnost, sočutnost, tudi srčnost in ljubeznivost … Imela sem občutek, da sem v vesolju vsega dobrega. Čakala sem samo besede Ine, lahko vam pomagam. Zdelo se mi je, da mi je dala cel svet. 

Kako se je vaše telo odzvalo na te terapije?

Po vseh Ininih terapijah je moje telo začelo živeti, dihati, končno je začelo delovati za to, za kar je ustvarjeno. Začela sem čutiti stik s tlemi, mravljinčenje v nogah in rokah je izginilo, telo je postajalo močnejše, strahovi so izginili, GVHD pa je izzvenel in imunosupresivnega zdravljenja ni bilo več. Ina je postavila na noge moje fizično telo, duševno telo in um z vsemi njenimi pristopi. Celostno me je zdravila na vseh področjih, krepila moje telo z energijo in zdravila na principu kvantne fizike ob sočasnem zdravljenju klasične medicine. In moje telo je zmagalo.

 Mnoge takšna izkušnja spremeni. Bi rekli, da ste, kaj spremenili pogled na svet?

Seveda, sedaj živim v polnosti svoje življenje. Zavedam se, da življenje ni nekaj samoumevnega. Moramo ga znati živeti. Sedaj se veselim vsakega novega jutra, sonca, pomladanske cvetlice, petje ptičk, čudovitih oblakov, dežja in snega. Tudi novih življenjskih preizkušenj, ki so dobrodošle, saj me znova in znova učijo, me mojstrijo in vedno se vprašam, kje sem pozabila nase, kaj moram predelati, narediti, da preidem to preizkušnjo, saj pred diagnozo tega nisem znala. Ina me je mojstrila, kako prepoznati preizkušnje, strahove, prepreke jih pravilno odstraniti in preprosto živeti dalje.

Kaj bi svetovali našim Nepremagljivim, ki se borijo s težko diagnozo?

Ne glede na težke življenjske situacije moramo verjeti vase, moramo najti zaupanje vase, se boriti na prvem mestu zase, črpati moč in ljubezen ljudi, ki nas ljubijo, predvsem pa poslušati svoje telo. Jaz sem dokaz in ženska s srečnim koncem svoje najtežje življenjske situacije. Srečna sem, da sem slišala svoj notranji jaz, moje telo potrebuje še nekaj več. Tako sta klasična medicina in Ina Sahrokova sočasno zdravili moje telo in jaz sem dokaz. Uspela sem. Če še zaključim s stavkom Ine Sahrokove: človek ima v sebi mnogo več moči, kot si misli in zmore mnogo več, kot si sploh upa pričakovati.