V sredo sem bila na poti domov iz Onkološkega inštituta in v avtomobilu sem premišljevala, o tem mojem vsakoletnem “servisu”.  

Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani sem imela svoj rutinski pregled, ki ga imam vsako leto. O tem sem že napisala blog, ki ga najdete TUKAJ. Kljub »rednim« obiskom se me vsakič znova obisk te ustanove zares močno dotakne in zgodba oz. dogajanje dan pred tem je vedno enako. 

Večer prej, preden grem spat, me začne stiskati. Začnem premlevati o bolezni, o smrti, preganjajo me negativne misli. Premišljujem o Siji, Šajani, Sandiju … Potem se poskušam zamotiti. Tokrat tako, da sem se odločila, da si ogledam kakšno romantično komedijo, ki mi bo odvrnila misli od tega, kaj me čaka naslednji dan. Ampak kot nalašč mi je nagajal Netflix, niti nisem našla kakšnega primernega filma (ob enajstih zvečer seveda), ob katerem bi se smejala in pregnala »temne« misli. In tako sem končala pri drami z zgodbo, v kateri je glavna igralka zbolela za rakom. Sama sebi sem naredila reees medvedjo uslugo! Bravo jaz!!! 

Na Nepremagljiva.si vsak mesec objavljamo mesečni horoskop. Ker je trenutno začetek novega leta, je naša Mateja, ki horoskope pripravlja (in mimogrede vedno vse prav napove), naredila letni horoskop za vsako nebesno znamenje posebej. Pri mojem, torej levu, je zapisano, da se bom na začetku leta ukvarjala s svojim zdravjem in stvarmi, ki sem si jih s svojim ravnanjem v preteklosti »pridelala« sama. No, meseca resda še ni konec, a mene so ob tem že preplavile različne misli … Razmišljam o tem, kaj je pisalo v horoskopu, o tem, kar sem videla v filmu pa še milijon drugih stvari … 

Tudi o tem recimo, ko sem pred božičnim večerom sama sedela v kuhinji in jedla kosilo, takrat so me spet preplavila neka takšna čudna čustva in sem začela celo malo jokati. Brez razloga, da smo si na jasnem! Seveda sem to kasneje pripisala prevelikemu stresu v decembru in mojim hormonskim spremembam. Ker nimam ščitnice, nimam »filtra«, ki bi uravnaval moja hormonska neravnovesja. Zato to ravnovesje ohranjam umetno, s hormoni in posledično pridejo dnevi, ko se je pač potrebno zjokati. Da ne zaidem s teme … 

Pred mano je bil pregled. Bila sem nemirna kot že vrsto let ne, pa živčna, gledala sem mrko in nisem se dobro počutila. Ko sem vstopila na onkološki oddelek, sem se ozrla v vse ljudi, ki so bili tam in ni jih bilo malo. Prav zato na tem mestu še enkrat poudarjam, kako se v tistem trenutku (in kljub odličnim in prijaznim zdravnikom in sestram) počutiš zgolj kot številka, kot zgolj eden od ljudi v sistemu in svetu, ne glede na to kdo in kaj si. Ob tem svetujem, da kliknete na moj blog, v katerem sem o tem že govorila … A ne glede na to, sem enako želela poudariti še enkrat. Ker nikoli ni dovolj! 

Namen mojega zapisa pa ni, da nas vse skupaj spravim v depro. 🙂 To je poziv, dajmo skrbeti zase, za svoje zdravje, za svoje dobro počutje.

Nehajmo se ukvarjati z nepomembnimi stvarmi. Tudi takrat, ko se nam najbolj mudi: usedimo se in zadihajmo! Takrat, ko imamo najmanj časa in začutimo lakoto – v miru pojejmo nekaj zdravega in okusnega. Prepogosto pozabljamo, kako dobro nam mora služiti naše telo, kljub temu da ga neprestano preizkušamo tudi do skrajnih mej. Kako pogosto se vprašate, kaj vse počnemo z njim, kaj vse vnašamo vanj, »on« pa nam mora služiti. Dokler ne zmore več! Dokler ne zbolimo! 

Ob začetku leta, ko smo polni zaobljub, si naj vsak pri sebi vzame čas tudi za globok in iskren razmislek o tem, kaj vse bi lahko sami pri sebi naredili, izboljšali, da bi mi boljše služili našemu telesu. Ne samo obratno. Prenehajmo iskati takšne in drugačne izgovore, da se nekaj ne da. Ker se da! Vse! Kjer je volja, je tudi pot. Če bom sama enkrat prišla iz onkologije spet s pozitivnimi tumorskimi markerji, bo namreč prepozno. Zato ne pišem tega bloga samo za vas, da vas spodbudim, da naredite nekaj dobrega zase, pišem ga tudi zase. Za opomin! Dajmo stisnit zobe, se premaknit in poskrbeti sami zase, ker na koncu dneva se svet vrti naprej, z nami ali brez nas, saj smo prav vsi samo številka v sistemu.